lunaspi

RIBNIK

2011-09-04T05:26:00.002+02:00

Včasih opazujem ljudi in si zamišljam njihove zgodbe...

Z očmi uprtimi v nebo jo je nezadržno odnašalo proč. Drsela je z blazine, mimo šopastih zaplat trave, proč od domačega vrta, kjer je v vozičku spala njena hčerka in kjer se je igral njen sin. Skupaj z vetrom se je dvigala skozi vrtinec zelenih krošenj v modrino neba.
»Mami, a je to ribnik?«
»Maami.«
»Ja,« je rekla. »Ribnik je to.« Omotična in zaslepljena od sonca se je dvignila v sedeč položaj in z mežikanjem skušala iz sence izluščiti drobno dečkovo postavo. Premaknila se je k robu blazine in nehote ujela žarek svetlobe. ki se je razlil po njenih dolgih rjavih laseh. Z roko si zakrila oči in zaklicala: »Ne hodi preblizu.«
Deček je stopil nazaj, a le za korak. Še vedno je strmel v gladino ribnika in si na vsake toliko časa potisnil nazaj pramen las, ki mu je silil na oči. Imel je veliko svetlejše lase od ženske in na soncu so se bleščali, kot razbeljena krogla. Nič manj žareča ni bila njegova rdeča majica, ki je bila vsaj za številko prevelika. Kratki rokavi so mu prekrivali komolce ter se zatikali v veje ko se je odpravil po poti mimo ribeza. Vendar se jim je uspešno izognil. Nagnil se je naprej in skušal odmakniti šop zelene perjanke, ki je zakrivala stoječo vodo.
»Kaj sem rekla,« je ponovila z glasnejšim tonom, »ne hodi preblizu in ne dotikaj se vode, ker je umazana.«
»A v njem živijo ribice?«
»Ja, ribice živijo v njem.«
»A so to zlate ribice?«
»Ja, zlate ribice so.«
»A so zlate ribice tudi umazane?«
Na to vprašanje deček ni dobil odgovora, kajti ženska je vstala. Pogladila si je karirasto krilo, potisnila stopala v sandale in se odpravila k vozičku. Odgrnila je mrežasto tkanino in z zadrževanim dihom opazovala spečo deklico.
»Kaj pa polžki? Mami, a polžki tudi živijo v ribniku?« Deček je sedaj stal poleg ženske in jo cukal za mezinec.
»Psst, zbudil boš sestro.« je rekla in izvlekla prst iz njegovega oprijema. »Ja, polžki tudi.«
Prekrila je voziček s tkanino in dečka prijela za ramo ter ga odpeljala k blazini.
»Tukaj se lepo igraj.«
»A boš ti tudi tukaj.«
»Bom.«
Sezula je sandale, sedla na blazino ter iz torbe izvlekla telefon. Položila ga je v naročje, nato pa ga zopet prijela in z njim nekajkrat zamahnila pod brado, kot da bi v rokah držala razprto pahljačo kart. Pri tem je njen obraz postal zamišljen in deček jo je radovedno opazoval. Sedel je poleg nje in se zamotil z odpiranjem in zapiranjem vrat plastičnega avtomobilčka.
Ženska ga ni pogledala. Bila je zatopljena v telefon, ki ga je sprva obračala v dlani, nato pa ga raztreseno ponesla k ustom. Šele ko se je z njim dotaknila spodnje ustnice, se je spet zbrala. Začela je tipkati po številčnici. Na zaslonu se je prikazal znak za pošto in vtipkala je nekaj besed ter poslala sporočilo. Nato se je obrnila in veselo požgečkala dečka.
»Kaj je ljubček, bi se igrala skrivalnice?
»Ja!« V igrivem navdušenju nista opazila, da se jima nekdo približuje. Bil je visok temnolas moški, oblečen v bele kavbojke in sivo srajco, čez pas pa mu je visela usnjena torba. Stopal je počasi in pogledoval k vozičku. Ko je bil že preko polovice vrta, ju je pozdravil.
»Oči!« Deček mu je stekel v objem. Nekaj časa sta se vrtela in moški ga je smeje dvignil visoko v zrak nato pa ga je spustil na tla in zadihan sedel poleg ženske.
»Morala bom iti v trgovino« je rekla ženska.
»Gremo vsi skupaj?«
Segla je po torbi in jo brez posebnega razloga odprla ter nato spet zaprla. »Ne, rajši bi šla sama, ker bom tako hitrejša.«
»Oči, a bova naredila ladjico, da jo bova potem dala v ribnik?« Moški je pogledal dečka, ki je tekel proti ribniku in zaklical:»Pridi nazaj! Jo bova tukaj naredila, pa jo potem nesla v ribnik.« Obrnil se je proti ženski: »Imaš kakšen list papirja?«
Odprla je v torbo, izvlekla notesnik in iztrgala list papirja.
»Na.«
»Dej,… gremo raje skupaj, pa te mi trije počakamo pred trgovino.« je rekel moški in vzel papir.
Ženska je potisnila notesnik nazaj v torbo, nato pa še nekaj časa s sklonjeno glavo strmela vanjo. Lasje so ji pri tem uhajali naprej in ji hiteli zakrivati obraz. Moški je prepogibal list papirja v trikotnike in kvadrate.
»Prav,« je rekla čez čas.
»Ne! Oči jaz bi se igral tukaj s tabo.« Deček je zdaj stal pred njima.
»Ne vpij. Izvoli ladjo.« Moški je prijel dečkovo dlan in vanjo položil belo skulpturo.
»Samo po stekleničko čaja skočim,« je rekla ženska in pograbila torbo, vstala ter se s hitrimi koraki odpravila mimo dreves do peščene potke, ki je vodila do hiše. Tudi moški je vstal. Popravil si je srajco in se obrnil proti ženski. Opazoval je, kako se je z naglico oddaljevala od njega in spremljal valovanje njenih rjavih las ter poskakovanje karirastega krila, ob katerega je ritmično udarjala torba. Zamaknjen v misli ni slišal dečka, ki je previdno, da se ne bi zapletel v veje ribeza, stopal proti ribniku. Pri tem je držal roko daleč od sebe in iztegoval dlan s katero je podpiral tisto malo teže, ki jo je premogla papirnata ladja. Ta se je trepetajoče pozibavala ter skušala uiti globinam ribnika.

Volkovi v naravi živijo do 10 let, v ujetništvu pa do 16.

2011-09-03T07:33:00.005+02:00

Včeraj sem gledala film posnet po resničnih dogodkih, o iskanju svobode in resnične sreče, ki jo je junak, 2o-letnik, odličen študent iskal v lepotah narave. Njegov cilj je bil zapustiti materialni svet, oditi na Aljasko in preživeti zimo v naravi, daleč od ljudi. Na tej poti se je marsikaj naučil – o preživetju, vseh obrazih narave in o krhkem ravnovesju resnične sreče. Ob gledanju sem se spomnila na tiste izjave, ki jih včasih slišim, ko govorijo o življenjskih dobah živali v divjini, ki so zaradi bitke po preživetju veliko krajše, kot v ujetništvu. Pa tudi na tiste ljudi, ki so živeli kratko, a intenzivno (nekateri bi rekli noro, nespametno). V hrepenenju po polnem življenju so svoje želje nenehno postavljali pred dolgim varnim bivanjem. Takega človeka sem imela priložnost spremljati iz prve vrste in ko se spomnim na tisti širok sproščen nasmeh in oči polne življenja, se mi kvantiteta zdi bedna in prazna. Potem je pa treba tvegati... in se spet ustrašim življenja.
Film se imenuje Into the Wild. Isti naslov ima knjiga, napisal pa jo je Jon Krakauer.

V NAČRTU SONCE

2011-08-15T06:47:00.002+02:00

Zadnje tedne vse svoje načrte potiskam na majhne časovne koščke sončnih dni. En izmed takih je bil ta vikend.
Na listku - pranje odej, sesanje avta, knjižnica, shopping, piknik z B, sajenje kitajskega zelja, radiča, plavanje, Krvavec, večer v Ljubljani,…

Pa je v petek kuhinjska ura odbila tri in listek je prekril velik pladenj, obtežen s skodelicami, ki so čakale na kavo.
»Kje hudiča imam sladkor,« sem se jezila nase, med tem ko se je rjava brozga dvigovala v penah.
Dve minuti za tem, sem že nerodno stopala po razgretem dvoriščnem pesku in žvenketala s skodelicami vse do mize pod hruško. Delavca sta ravno prijela za usnjene rokavice, a sta se pustila pregovoriti. Vonj kave se je razširil in spodbudil pogovor, ki je zakrožil od politikov, ki imajo pri petinšestdesetih letih več energije, kot jo sama premorem na tak lep sončen dan, do slovenske smreke, ki so jo k nam hodili kupovat Italijani.
»Za violine. Pa ne katerekoli. Imeti mora ravno prav razporejene letnice zaradi zvoka.«
Nad našimi glavami je zašumelo in skozi desetmetrsko krošnjo je zletela trda hruška. Kljub velikanski rdeči mareli, ki nas je varovala, sem stisnila ramena. Psa sta iz sence planila na padli sadež. Pipi je bila hitrejša. S polnim gobcem se je zadovoljno odpravila na sončni del vrta, Melkijada pa se je v počasnem krogu obrnila nazaj k mizi in mi potisnila glavo v naročje.
»Kaj pa jesen? Za kaj je pa ta dober?« sem vprašala.
Starejši so se nasmehnili in en je rekel: »Za smučke.«
Pogovor se je obrnil v obujanje spominov. Kako so včasih nad brbotajočim kotlom smučke izdelovali sami, pa kako so jih vsako pomlad napeli, da se niso zvile do jeseni. Lepi spomini in nisem si mogla kaj, da ne bi začutila rahlo željo po tej izkušnji.
Pri zadnjih požirkih so se naše misli spet preusmerile na sedanjost in vsi smo se strinjali, da bo lesena hišica fantastična in kar malce prenobl za lopo. Vsekakor ne taka, da se bo podrla v dveh letih, tako kot tista ograja kupljena v trgovskem centru.
Delavca sta si počasi spet nataknila rokavice in se odpravila k nastajajoči lopi, jaz pa sem nagrmadila prazne skodelice na pladenj in v mislih predelovala informacije, kot je:
»Posekaj lesko točno na tisti dan v koledarju in boš imela mir. Le čakaj, frajla košata...«

Koliko sem do danes odkljukala stvari na listku? Ja, baje imam še extra dan. :)

Bento, o bento

2011-08-12T08:40:00.003+02:00

Še vedno sem trapasta na to hecno pripravo malice. Pa sploh ne vem kaj je na tem, da me tako privlači - ali bo to dejstvo, da nisem fan sendvičev in fast fooda (še nikoli nisem jedla v Mcgostilnah), ali bo držalo da jem z očmi, ali pa sem ena izmed tistih, ki ne mara, da se hrana dotika sosednje?

V posodici so čokoladni krispiji, korenček, špinačni zavitek, redkvice s solato in jagode.

Čvek pri jutranjem kofetu

2011-08-09T06:55:00.009+02:00

Potem, ko sem si prebrala članek o desetletni manekenki Thylane Loubry Blondeau* na siol.net, sem malce pobrskala po zgodovini modne industrije in ugotovila, da je praksa najemanja »otrok« za modeling pravzaprav že stara zadeva. Na primer tale gospa na sliki spodaj, ki je letos dopolnila osemdeset let( in še vedno dela kot manekenka) je začela svojo kariero leta 1946 pri petnajstih letih. Za Vogue seveda. V svet mode pa so jo vabili že dve leti prej.

Carmen Dell'Orefice leta 1948 in 2011

vir: slika 1

*Thylane je v francoski izdaji revije Vogue pozirala v zapeljivih seksi pozah, naličena z rdečo šminko, kar je že rahlo izprijeno.

Izdelava nakita

2011-08-06T11:38:00.000+02:00

Včeraj, pri Alešu sem se spet jezila nase, ker sem tako slab fotograf. Če bi se naučila par osnov, bi vam bi vam lahko pokazala lepše fotografije. Tako bi bolj razumeli moje navdušenje. Ampak saj poznate tisti občutek, ko odkrijete čarobno trgovinico, ki ne ponuja le izdelkov ampak oddaja neko pozitivno energijo in v njej najdete tudi ideje. No, Aleševa »trgovinica« so njegovi kovčki, škatle in škatlice v katere se zapodim kot petletna deklica in ne vem kaj se bolj sveti – pisani kamni ali moje oči. Ko se naužijem vseh barv in oblik, podrezam Aleša, zakaj si že enkrat ne uredi nekega prostora. »Saj bom, saj bom,« se nasmehne.

Kdaj si bo ta fant uredil trgovinico (vsaj na spletu), ne vem. Ampak za vse tiste, ki nakitkate in potrebujete material mi lahko pišete na sasa@crazyozone.com in vam bom posredovala njegovo številko.

Teta Saša, a maš kaj zame?

2011-08-03T08:15:00.012+02:00

Vedno sem vesela, ko me obišče biba.

A ko stopi v predsobo, mu najprej težim okoli psov - o tem kaj se sme in kaj ne. Nato mi razkaže vse igrače, ki jih skriva njegov nahrbtnik. Podari mi še kamenček, ki ga je hranil posebej zame in me vpraša, če sem mu kupila igračo.
»Ja-pa-ja-de, saj imaš poln nahrbtnik,« rečem. On mi hiti kazat prazen žepek, jaz pa mu ujamem nogice v copate. Nato ga skoraj utopim v presladkem soku, predenj potisnem tempere in vprašam: »A bova barvala?« Biba je vedno za.

I’m always glad when biba (my nephew) pays me a visit.
But when he comes, first I lecture him about dogs - about what he can do and what is forbidden. Than, he shows me all his toys, hidden in his backpack. He gives me a baby stone, which he picked especially for me and he asks me if I bought him a toy.
"But, you have backpack filled with toys," I say. He hastens to show me one empty pocket, while I catch his little feet into slippers. Then after I almost drowned him in a sugary juice, I draw out my watercolors and ask him, "Shall we color?" Biba always says yes.

Dnevnik koklje na obali - drugič

2011-07-05T12:57:00.004+02:00

slika je še iz prejšnega dopusta

5.jul.2011
Med tem ko to pišem, zunaj lije kot iz škafa. V hišamobilu je čutiti vlago in iz enega strešnega okna curlja v notranjost, tako da moram na vsake toliko časa pobrisati lužico. Psa me sumljivo gledata, če mi je kaj ušlo. No, za tiste, ki si niste prebrali prvega dela mojih počitnic, šibajte na post spodaj. Za vse ostale…

28.jun2011
Danes zjutraj, ko sem si ravno z razmočeno cunjo brisala pot z oči, se mi je prikazala – frej parcela z enim celim kvadratnim metrom sence!!! Na recepciji so se me usmilili (v zameno za ceno rezervacije, seveda) in mi obljubili da jo bodo hranili en dan. Adijo budget za sladoled in pizze. Vseeno sem vesela. Jutri pride Dragi, da mi bo pomagal vse preselit.

29.jun2011 05:37
Včeraj sem si uro nastavila na pridušeno zvonjenje za ob petih zjutraj, da bom lahko v hladu in miru pospravila ter spakirala vso kramo okoli hišamobila. Na sosedsko pomoč bi bilo malce kruto računati, saj praktično vsi jemljejo tablete proti povišanemu pritisku in se jih za kopalke drži od pomladka pomladek.
Nastavitve so seveda zatajile in zvonjenje je zjutraj odmevalo po kampu kot v kakšnem kitajsko ruskem drilu. Trajalo je celo večnost, da sem dojela kje sem, kaj tako tuli in da je na meni, da to zatrem. Čutim, da potrebujem še en kofetek, da mi bo nehalo cingljati v ušesih, potem grem pa lupit brisače s tende in trgat pločevinke s klinov. Škoda, ker se mi z Barakarskeganaselja Magazine niso nič oglasili.

30.jun.2011 11:38
Amerika! Imam senco! No,… vsaj tam v enem kotu, ampak če čepim in fino pokrčim noge sem na hladnem.

1.jul.2011
Biti obdan z ljubljansko srenjo, višjega srednjega razreda je prav zanimivo. Na primer - lahko se naučiš v casual pogovoru uporabljati besedo »sekundarno«. Še tole kavico spijemo, sekundarno pa si pridemo pogledat tvoje rož'ce.
Pri nas bi to zvenelo bolj tako: Ma dej že gmah s tem plevelom, a ne vidiš da pijemo kofe!
Danes zvečer spet pride Dragi.

2.jul.2011
Vsem moškim v kampu uhaja pogled na parcelo, kjer se sončita dve sloki lepotički. Dva samca sta si že strokovno ogledala, če imata dami vse pravilno napeto. Okoli baldahina, mislim. Moj dragi tako daleč še ni šel, čisto lahko, pa da ga zagrabi kakšen heksenšus. ;)))

3.jul.2011
Danes ni Dragijev dan. Že navsezgodaj zjutraj si je grdo porezal prst na konzervi pasje hrane. Kasneje, na plaži sem ga v glavo zadela z zajetnim kosom debla. Prisežem da sem ciljala v morje. Prejle, pa se mu je zlomila metla in se je skoraj nataknil na drog.
Bizarno.

4.jul.2011
Ker je trgovina v kampu slabo založena, sem se odpravila v bližnje mesto. Hecno, kako malo ribarnic je tukaj. Najbrž si tukaj vsak kar sam ulovi ribe, ali pa pozna kakšnega Šimeta z barke, ki ga v zameno za olje in vino zalaga s svežimi brancini in oradami. S polomljeno hrvaščino sem v trgovini nakupila vsa živila in se odpravila še do trafike. Vmes sem opazila dami iz kampa, ki sta se prav prešerno smejali na terasi, skupaj z enim samcem prav tako iz kampa. Vreme se bo spremenilo. Vem, ker je začelo pihati.

Dnevnik koklje na obali

2011-06-27T13:32:00.000+02:00

23.jun.2011, nekje med gorami
Ura je 5:23 in dan se je začel s silovito nevihto. Dragi se je zbudil, mrmral nekaj o strešnem oknu na hišamobilu, nato pa se na pol zbujen odmajal na dvorišče. Cucki sta mu z vso pasjo vdanostjo sledili do vhodnih vrat ;) sama pa sem čisto po kokljasto čepela v najinem gnezdu, srkala jutranjo kavo in kokodakala, da pa mogoče ni pametno silit v takem na morje…

24.jun.2011, 100m od morja
11:26 – Vse parcele okoli najine imajo kakšen borovček, pod katerim prijetno pihlja. Midva pa le pogled na ohlajene sosede. Počutim se kot Angleški pacient, ki zgublja bitko s soncem. Pa sploh še ni priplezalo na vrh! Umiram…

25.jun.2011
Natlačena med pavšalci, sem nehote primorana poslušati vsako pridušeno klepetanje in v teh treh dneh sem si zapomnila že vsa imena vseh sosedov moškega spola. Ženske pa se čisto vse po vrsti imenujejo »Ej« ali »Dej«. Zanimivo, kako gre moškim ženino ime težje iz ust. Sonce še vedno pripeka in zaradi skuhanih možganov se mi je že dvakrat zgodilo, da sem hotela na plažo v spodnjicah namesto v kopalkah.
Psa vse to presenetljivo dobro prenašata.

26.jun.2011
Po nekaj stilskih preobrazbah je hišamobil končno optimalno zabarikadirana pred soncem. Sicer sem sedaj ostala praktično brez brisač ampak pri Barakarskemnaselju Magazine bi mi sigurno podelili kakšno nagrado za presenetljivo stajliš design.
Za piko na i je Dragi, ki ga blazno skrbi za mojo varnost, na kline okoli tende nataknil prazne pločevinke piva.

27.jun.2011
Škoda, da te ni… mislim že zaradi turističnih delavcev pa rib, ki bodo danes ostale brez kruha. Saj vem – naj me z vso srčnostjo in toplino objame in poljubi meduza.
tvoja Ej

Zakaj je dobro izpustiti cel mesec bloganja?

2011-06-21T19:40:00.015+02:00

vir: flickr

1. Lahko treniraš obrazno jogo z ustnim metom češnjevih pešk.
2. Si lahko že zarana prepevaš vrtičkarsko himno »ljubim okopavanje krompirja,« a se potem z razočaranjem spomniš, da si ga pozabila saditi.
3. Lahko poskusiš zapisati telefonsko z drvečega pizzamobila.
4. Z medicinskim znanjem, ki si ga pridobila na trnovi poti neštetih blefmedicinskih straneh, lahko pozorno spremljaš flek na komolcu.
5. Skušaš prepričati Dragija, da flek migrira.
6. Skušaš prepričati zdravnico, da flek migrira.
7. Si oddahneš, ker flek ne migrira.
8. Ti lahko po vezah končno uspe dobiti telefonsko pizopeka.
9. Se po kratkem premisleku (beri-vpogledu v denarnico) odločiš, da bi ti šel bolje v slast kos kruha, če ga kar-se-ga-da na tanko namažeš s kečapom.
10. Se lahko veseliš ponovnega pisanja na blogu.

Majska nedelja

2011-05-22T07:13:00.000+02:00

Tokrat vas bom, tiste ki rade kaj preberete na tem blogu, kar preusmerila na mojo kratko zgodbo z naslovom Čas za korake, ki so jo objavili na http://www.spletnopero.si/ .

Tukaj je direktna povezava: http://www.spletnopero.si/pdf/01_cas.pdf

»Pet sardel, prosim.«

2011-05-13T19:35:00.003+02:00

Te dni spet zabavam bližnjega prodajalca rib s svojim jedilnikom za eno osebo. Vsakič, ko mu že v nevemkatero zagotavljam, da bo to RES dovolj in da ne potrebujem pol kile rib, se spomnim na tisti film »Must love dogs«, ko ženska objokuje svojo usodo, ker mora kupovati samo en piščančji bedrc, ki ga potem žuli doma nad pultom.

Ampak to ni moja zgodba. Meni se pač lušta jesti ribe. Z družbo, ali brez nje. Poleg tega ne morem pozabit na tiste tri sipe, ki čepijo v hladilni skrinji. »Da jih ne boš brez mene pripravila,« me na vsake toliko časa opomni Dragi.
Zaenkrat jih še nisem, sem si pa prejšnji dan kupila nekaj sardel. Baje jih bolj pogumni in gurmanski jejo kar neočiščene.
Pri meni je zavest, da bom jedla ribja črevca, premagala lenobo in z majhnim nožkom sem se spravila nad pet srebrnih nesrečnic, ki so oluskane čakale na krožniku. Čez par minut so že zacvrčale na pekaču in po kuhinji je zadišalo. Psa, ki kot vedno tičita v bližini, sta se iz stanja »pozor« premestila v »voljno na mestu«, kot da bi vedela, da se naslednjih par minut ne bom približala ribam.

Sedla sem za računalnik in malce pregledala fotografije, ki sva jih posnela na morju. Ni jih veliko, ker sem kar naprej pozabljala fotoaparat. Npr. lahko bi slikala šope tankih špargljev, ki so jih iz gozda prinašali domačini ter jih za nekaj evrov ponujali mimoidočim ob cesti. Poleg tega si ob cesti lahko kupil še oljčno olje, tartufe in vino. Zelo malo stojnic je ponujalo kaj drugega, a tudi turistov ni bilo dosti.

»Kako lahko pavšalci kar pol leta ostanejo tukaj? A nimajo služb?« sem z zavistjo spraševala Dragija, ko sva v kampu opazovala cele ekipe, ki so postavljale… …pravzaprav vse, kar se sploh da postavit okoli prikolic. Ah, srečkoti…
Kadar nisem zasanjano zrla v življenja pavšalcev, sem se v glavnem trudila čim bolj izkoristiti svoje mini počitnice. Zjutraj - dve uri za kavo s sončnim vzhodom, nato ribolov.
»Bi rada videla, kako se očisti?« se je ponudil ribič.
»Ja,« sem prikimala. Ribč se je sklonil in iz črne luže potegnil sipo.
Spremljala sem hitre poteze ter se čudila »Nisem vedela, da imajo sipe tak kljun.«
»Ja, zna kar fino ugriznit, če jo narobe primeš.«Kmalu je od utripajočega mehkužca ostalo le še nekaj mesa in lovke, mene pa je začelo črvičit v želodcu. Malo od mešanih občutkov, malo pa zaradi lakote.

Kosila sva si privoščila na terasi restavracije, ali pa zunaj na parceli, a vedno ob pogledu na morje in ob šibki/zmerni burji, kar naju ni preveč motilo, saj je vmes tako žgalo sonce, da sva kljub faktorju 20 prišla domov nekaj odtenkov temnejša.

Popoldneve sva izkoristila za potepanja med bližnjimi vinogradi. Ti so se razprostirali vse tja do majhne vasice z ozkimi ulicami, kjer ti pogled radovedno uhaja navzgor, na pročelja kraških hiš.
»Vidi dalmatinke« ali pa »ali ju lahko pobožam?« nas je na vsake toliko časa ustavil kakšen pasjeljubec. Psa sta mirno prenašala vsakega, ki ju je želel pobožati, celo gručico navdušenih otrok, ki so ju obkolili na mestnem trgu. Najbrž sta bili že čisto preč od utrujenosti, saj je zadnji dan Melkijada začela štrajkati zaradi pomanjkanja spanca in se je ni več dalo zvabiti na plažo. Očitno je bil res čas, da se vrnemo domov. Konec koncev sva iz načrtovanih treh dni, počitnice podaljšala kar na deset. ;)

Prvomajske fotke

2011-05-04T08:09:00.001+02:00

Pojedla nisem niti enega pirha in mi ni žal, ker je bilo na morju super. Najedla sem se rib ter zraven seveda pomalicala vso prilogo, s kruhom polizala solatni krožnik,... (stehtati se sploh ne upam ;)). Slabša od mene je bila le še Melkijada, ki je skrivaj zobala klapavice in vso ostalo naplavino na obali. Fantje, ki čistijo plažo so ji dali v zahvalo free pass.
Pipi pa je skušala ujeti vse kar se je zibalo na vodi in se z Dragijem naplavala vsaj do naslednega meseca.
Kaj več bom napisala naslednjič, za zdaj samo nekaj kičastih foto-momentov.

Samo, da je ves okrancljan, pa če kuj utone.

2011-04-18T06:48:00.010+02:00

VOILA! IMPROVIZORIŠ REŠILNI JOPIČ ;)))

Nee, saj se hecam in ne bom ji boje privezala ……ampak, ko sem lansko leto prvič peljala Pipi na morje, je bilo že takoj jasno, da
- bi ona rada na vsak način preplavala celo sredozemsko lužo
- da v bistvu ne zna plavat, ker se postavlja pokonci.
Zato sem se ji pred tedni namenila kupiti plavalni/rešilni jopič. Po parih obiskanih trgovinah sem ugotovila, da to sploh ne bo tako lahko. Pri vseh štumfkih in plaščkih ter ostalemu kiču marsikatera trgovina ne ponuja rešilnega jopiča za pse.
Podobno smolo sem imela tudi pri internetnih trgovinah, kjer sem po parih poslanih naročilih dobila obvestilo, da izdelka nimajo na zalogi. Resno? Zakaj imajo potem artikel gor?
No, ne bom bentila, ker sem na srečo našla, kar sem iskala.

Film, ki bi mi pasal ta trenutek je

2011-04-16T19:02:00.001+02:00

"Hors de prix", ali nekaj podobnega v tem francosko-holivudskem miksu.

Dnevi

2011-04-14T07:09:00.003+02:00

Jaz jih predalčkam.
Delim jih na navadne, ki so lahko zelo pozitivni, a če jih ne usmerjaš, utonejo v pozabo. Pa na take, ki bi jih bilo potrebno čim prej pozabit. Potem so tu še »D« dnevi. To so pomembni dnevi, ki jih na koledarju obvezno obkrožim s kulijem. No, vsaj skušam jih, kajti kot ponavadi kuli, ki ga izberem, premore le še za dva milimetra tinte. Potem praskam in delam nevidne reliefne krogce, ki označujejo dneve, kot so rojstni dnevi mojih bližnjih, obletnice, dopusti in še kaj bi se našlo.

Pred kratkim sta šla spet dva krogca mimo – tako, bolj neopaženo, kot sta narisana na koledarju. Ampak, bila sta »D« dneva in jedli smo tortico.

Kupljeno tortico (in ni bila tako velika, kot ta na sliki), ker se mi je ni dalo delati in nisem imela nobene prave ideje. Pravzaprav sem prišla samo do rezljanja rožice iz jagode ;)

Moj današnji izgled

2011-04-12T07:56:00.001+02:00

VIR:POLYVORE

Če verjamete… ;)

Da se zliješ z okolico

2011-04-04T16:40:00.001+02:00

moraš biti pikast.

FILM »NEVIDNI«

2011-04-03T09:50:00.002+02:00

Postavite se v situacijo, ko ste kje v družbi in se vas ljudje izogibajo ter z nelagodjem zavračajo. Ker pač nimate istega družabnega statusa, ker niste dovolj premožni ali niste dovolj lepi, vitki, iz ta prave družine, … ter se resnično počutite odveč. Sigurno se spomnite kakšnega dogodka iz zabave, srečanja, poslovnega pripetljaja, šolskih dni… Sama ob spominu na takšne situacije še danes dobim neprijeten sunek.

Zdaj pa še dejstva o tem, kako se največkrat počutimo ob ljudeh s posebnimi potrebami?
Skušaš se tej osebi izognit, če se le da.
Počutiš se rahlo nelagodno, ker ne veš, kako bi se do te osebe obnašal.
Strah te je, ker ne veš, kako bo ta oseba reagirala, se obnašala.
Ustvariš stanje nevidnosti s tem, da to osebo skušaš prezreti in se vedeš do nje, kot da je ni.
Postaneš jezen, ker ti vzbuja občutke krivde.
To je le nekaj reakcij ob srečanju z ljudmi s posebnimi potrebami.

Nihče si ne zasluži takega obravnavanja in zavedanja, da je ljudi ob njegovi prisotnosti strah in da jim predstavlja samo nevšečnost in bi jih najraje prezrli.
Ampak njim se to dogaja zelo pogosto.

Zakaj to sploh pišem?
Ker prihaja v kinematografe dokumentarec z naslovom Nevidni, ki prikazuje vsakdanje življenje 11 letnika z Downovim sindromom ter njegovih prijateljev. Sama sem si film ogledala že na premieri in sem bila prijetno presenečena. Nisem pričakovala, da se bom tako lahko našla v njihovih doživetjih in čustvovanju.
Zdel se mi je, kot mešanica dokumentarca in filmske drame, saj se je v tistih petdesetih minutah odvila prava zgodba s kančkom akcije in dosti humorja. In vsaj pri meni je dosegel svoj namen.

Tisti, ki si ga bi želeli ogledati, lahko najdete napovednik za kinematografe na http://www.neviden.si/.

Girl's best friend

2011-03-31T07:35:00.000+02:00

Cucki nočeta razumet, da nimam kontrole nad soncem. Ob slabem vremenu me gledata, kot da sem jaz tisti krivec, ki ne spusti sončnih žarkov skozi okno.

Ko je pa lep dan, bi se pa samo sončile in poležavale na ogretih blazinah. Prave obsedenke sta.

To je pa fotka, ki sem jo danes izbrskala na netu in mi je blazno všeč…

Vir: http://www.flickr.com/photos/fred_baby/3447546672/

Kdaj si zaželim, da bi bila lahko spet otrok?

2011-03-26T17:55:00.004+01:00

Vsekakor mora biti izpolnjenih nekaj pogojev. Na primer… da pridem iz trgovine domov lačna in rahlo naježena zaradi pričkanja z Dragijem.
Pa me tam, ves vesel pričaka prvi cucek, ki se po žagovini, ki je nastlana okoli njega, očitno uči neko novo obrt. (Nimam pojma, kdaj ji je uspelo palico pretihotapit.)
Drug cucek me je prav tako blazno vesel. Zapleše polko okoli mene ter mi s taco razpara vrečko ( je bila »bio«, iz neke škrobnate zadeve), da se špecerija odkotali na vse strani.
»Ni panike,« se tolažim, »malo se bom usedla in pojedla, potem pa pospravim.«

Ko odložim na stol tisto, kar je ostalo od vrečke, opazim, da na pultu še od včeraj stoji lonec jogurta. V paniki ga pograbim in ga skušam stlačit v hladilnik. Nekako mi uspe zgrešit polico in lonec se, kot pri akrobatskih skokih, začne prevračat. Jogurt leti na vse strani - po hladilniku, stenah, vratih, omaricah… Preden pljuskne po tleh, seveda pade še na moje nove čevlje. Dva litra domačega jogurta …

Na primer, ob takem momentu si zaželim, da bi se lahko zdrla kot razvajen mulc, nekdo drug bi pa s krpo letal okoli mene.
Ja, to bi bilo fino.

Ulica želj

2011-03-08T08:55:00.011+01:00

»Ko bom upokojena, bom ob sobotah dopoldne hodila v slaščičarno, si naročila kavo z vsemi možnimi sladkorčki, prebirala ženske časopise in samo uživala.«

To so bile besede moje mame, v tistih zadnjih letih pred upokojitvijo. Vedno sem se ji smejala, češ: »Ti boš sedela in prebirala ženske revije? Po moje tudi. Saj ti bo takoj dolgčas.«

»Samo pomisli, kako bo fino,« se ni pustila, »včasih bova šli lahko skupaj po solato na tržnico, pa po kakšen domač med, pa skuto,...« Tam nekje pri medu, me je ujela in v mislih sem se že sprehajala z njo. Vijugali sva med stojnicami, kjer se je širil gosti vonj po prezrelih sadežih in kisli repi ter se pri ribarnici pomešal z vonjem po ocvrtih ribah. Na vsake toliko časa, ga je razredčila sapica svežega zraka, midve pa sva klepetali z branjevkami, tipali rožnate madžarske prte in si scenkali kakšnih dvajset dek viška zelenjave.

»Ja to bi bilo res fino…« sem vzdihnila, ujeta v njene predstave, ki so postale tudi moje.

Ko sem se o tem pogovarjala z ostalimi, sem seveda ugotovila, da so to sanje mnogih, podobno, kot sanje o življenju v Piranu. Saj veste, ko si v vročini sopihal po ozki ulici, ki vodi do cerkve in skrivoma pogledoval v notranjost piranskih hiš ter si želel, da bi vsaj enkrat lahko živel ob morju. Ah, to je bila v otroških letih moja najljubša ulica…

Skratka, odkar sem na Prešernov praznik, po dolgem času spet zakorakala v mesto, je želja po sobotnem dopoldnevu vzniknila na plan. »Kaj, če bi namesto v hipermarket, hodila po zelenjavo rajši na tržnico, se sprehodila čez mesto, mogoče celo kje spila kakšno kavico,…« In sem sklenila, da moram vsaj poskusiti. Da mi ne bo nekoč žal, da se tistega sončnega dopoldneva nisem nobel oblekla, zavezala pisano rutko okoli vratu in se s cekarjem odpravila v mesto.

vir prve slike: http://www.flickr.com/photos/ajurgenowski/3323210841/in/photostream/
vir druge slike: http://www.flickr.com/photos/ajurgenowski/3324044552/in/photostream/

Pust 2

2011-03-05T14:55:00.001+01:00

Še delček pustne povorke v slikah.

Prav fletne maškare, a ne? ;)

Pust

2011-03-05T13:36:00.001+01:00

Vsako leto začnem razmišljat zelo velikopotezno – letos bom beneška maska, letos bom čarovnica, letos bom Pika nogavička, … in bolj ko se Pust približuje, manj imam poguma. Potem mi je pa žal.
Tudi letos je vse kazalo, da bom pristala na nič. Potem pa sem danes zjutraj na internetu našla nekaj idej za mojo sramežljivo dušo in se čisto, čisto majceno zamaskirala v gospo s ptičjim gnezdom.

Kaj več slik iz Kranjske Pustne Povorke pa v naslednji objavi.

Pomlad. Kako se začne?

2011-02-28T06:20:00.004+01:00

»Za ta mesec sva že presegla budžet,« naznani dragi skoraj dva tedna pred novim finančnim prilivom.
»Kako? A že?« sem začudena in hitim preverjat še svoje stanje. Seveda je cifra sramotna in porazna. »Kako sva lahko že vse porabila?«

Dragi skomigne z rameni in začne preverjati, če sva plačala vse račune. Jaz pa brskam po spominu in iščem »tisti« nakup, ki nama je požrl denar. Nič posebnega ne najdem. Le kup drobnarij, majhnih presežkov, kot so povečana poraba goriva zaradi izletov, čajčki v restavracijah, …

»Zelo veliko sva hodila ven,« reče Dragi.
»Ja, ne bova visela doma, če je pa zunaj sonček« ugovarjam. Nato se spomnim:
»A si nisi zadnjič kupil zunanji disk.«
»Kaj pa tvoji nakupi!« se razburi.
»Kakšni?! Saj si nisem nič privoščila!« Zdaj sem jaz razdražena in pripravljena za spopad.
Dragi le dvigne obrv in reče: »Čevlji.«
»Aja, saj res,« se povlečem nazaj. To je torej »tista« stvar, ki se jo, prikladno, ne spomnim.
Skušam se branit: »Te rabim za spomladi, ker nimam drugih in ne morem kar v skibuckah špancirat do poletja.« Oba veva, da to ni čisto res.

Resnica je, da prihaja pomlad, novo obdobje. Sončno, barvito in to me vsako leto potegne ter zavede v prepričanje, da tudi sama potrebujem prenovo garderobe.
»Ok, od zdaj naprej šparam,« se zaprisežem v zategovanje pasu vsaj do naslednje plače. Odrečem se celo spomladanski roza jakni, ki sem jo videla prejšnji dan. Dragi se mi solidarno pridruži.

Tako sva sedaj na finančni dieti. Pa saj je pomlad tudi obdobje diet, a ne?

Na sliki : pobarvane rutke, obdobje - predzategovalno

GOSKE PA SNEG

2011-02-17T08:26:00.005+01:00

»Vidiš ta puhasti obroč na vratu?« oče s prstom poboža vrat goske »Ta obroč pomeni, da nekaj ni v redu. Mislim, da bi jih moral pregledati zdravnik.«
Hočem pogledati od blizu, zato se sklonim k njej, a to ji ni všeč in uščipne me v nogo.
Auu! Podrgnem z dlanjo ob boleče mesto in prikimam očetu: »Se strinjam, peljala jo bom k moji zdravnici. Ona bo vedela, kaj je narobe.«
Ozrem se k ostalim pticam, ki se sprehajajo po zelenici in podoben obroč opazim pri vseh. Pa vendar se mi zdijo živahne in zdrave, zato se ne sekiram preveč. Dan je čudovit, sonce je posijalo na vrt in spomladanske rože so na široko razprle svoje cvetove.
»Slišiš to?« reče oče.
Od nekje zaslišim strašen pok, nato še enega in še enega. To niso sanje, ta zvok je resničen in prihaja z ulice. Nekdo pluži in ob tem nekam udarja. O piz.., pa ja bagerist ne udarja ob avte?! Moj avto! V trenutku sem budna in se trudim vstati, a kri mi panično butne v glavo, namesto da bi v tek pognala moje noge. Hvala bogu, Dragi je že pri oknu.
»A je v avte zadel?« skušam zveneti kar se da razločno.
Nekaj časa strmi ven, nato odvrne: »Ne samo malo štorasto pluži.« Oddrsa nazaj pod odejo, se dvakrat obrne in spet trdno spi.
Jaz pa pol ure kasneje še vedno mežikam v temo in razmišljam razne traparije kot so - koliko snega je zapadlo, mi je všeč, da je spet sneg, katere čevlje bom obula, če bom obula sive škornje, kaj naj potem oblečem, ….

vir - XOXO

Barvanje

2011-02-13T06:58:00.000+01:00

Ura je 6:42 in jaz kofetkam - nepočesana, oblečena v razvlečeno pižamo,…saj si lahko predstavljate, a ne? Ampak počutim se blazno šik, ker mi vrat krasi tale svilena rutka, ki sem jo pobarvala včeraj.

Eno dolgo jutro, pa nič za na blog.

2011-02-11T14:00:00.001+01:00

Ne vem, če se tudi vas prijemlje nekakšna pred-spomladanska nervoza, stanje, ko ti sonce osvetli vsak kotiček stanovanja in ti nazorno prikaže prašen prostor v katerem živiš.
Meni se to zgodi in takrat me popade ogromen val nemoči, zato jo rajši kam popiham. Pospravil bo kdo drug, si govorim, mene to ne zanima.

Tako sem se to jutro, namesto da bi prijela za krpo, rajši odpravila v mestno knjižnico. A ne za dolgo. Čez slabo uro sem spet stala sredi predsobe, okoli mene pa so v počasnem ritmu poplesavali osvetljeni prašni delci. V hitrejših krogih so se vrtinčili le ob vhodu v dnevno, kjer je za metrsko pregrado skakala Luna.

»Ja, saj prihajam,« sem spustila vrečko na tla in hitela sprostiti prehod. Sekundo za tem se je pes že v pol sedečem položaju prestavljal med mojimi nogami.

»Vem crtek, nič ni fino, če moraš takole zaprta čakat.« Rep za mano je pospešil iz sto na dvesto zamahov. Zdaj se je primajala še Shait. Z nosom je zarila v vrečko in prhnila. Nič zanjo.
Stopila sem v kuhinjo in iz hladilnika vzela dva koščka salame. V tem je zazvonil telefon. Prebiti se mimo dveh psov, do telefonskega aparata v dnevni sobi, medtem ko držiš v roki hrano – mission impossible.
Vrgla sem en košček Luni, drugega Shait in odhitela v dnevno. Do takrat je zvonenje seveda prenehalo, a na ekranu se je izpisalo ime - Dragi. Poklicala sem nazaj.
»Reci.« sem zadihala v slušalko.
»Ti, a ti veš, kje so moja sončna očala?«
Srce je pospešilo in nelagodno sem se prestavila. Je le spomin, me je pomiril razum.
Dragi ve, da ne maram takih vprašanj, a se spozabi. Nanj pač nihče ni kričal ob petih zjutraj in ga vlekel ven iz postelje, da bi iskal ključe, denarnico,…. Zanj je le vsakdanje vprašanje in jaz znam najhitreje najti še tako izgubljeno stvar.
»Ne vem.« sem odvrnila.
»Ja, a na mizi jih ni?«
»Ne, nič ne vidim.«
»OK,« se je vdal. »Daj, če jih boš slučajno kje videla…«
»OK, bom poklicala.«
Poslovila sva se in odložila sem slušalko. Z očmi sem švignila po mizi, a očal ni bilo videti. Iz razdalje me je opazovala Luna. Nos ji je vprašujoče preskakoval zdaj v levo, zdaj v desno.
»Kaj je smotka?« sem se ji zasmejala, ona pa me je zasula z glasnim laježem. Poiskali sva Shait, ki se je med tem že zarila pod odeje ter skušala odspati svojih dvanajst ur.

Neuspešno. Dan je bil čisto preveč sončen, da bi ga zapravile za visenje med štirimi stenami. Še bolj trapasto bi ga bilo zapraviti za pospravljanje, zato smo rajši odšpancirale na travnik.

Prešernov smenj

2011-02-08T13:56:00.000+01:00

Sicer sem bolj slab fotograf ampak upam, da boste skozi teh nekaj slik ujeli kanček vzdušja v sončnem Prešernovem mestu, kjer se danes odvija smenj.

Pa še ena mal hecna.

Bom kratka

2011-02-07T07:43:00.000+01:00

Za tiste, ki jim tako kot meni, en cel kup informacij uide ter potem slučajno opazijo kakšen zanimiv članek, ki ima datum »polletanazaj« prilagam povezavo - Blogerji niso ne ekshibicionisti ne samotarji

Diskusija

2011-02-06T07:10:00.003+01:00

Uživajte v prihajajočem dnevu kulture.

PS: Vem, da ni ravno v moji navadi, da objavljam ob sobotah in nedeljah, a imam zadnje čase zmešnjavo v urniku in testiram, kateri dan za bloganje mi bolj ustreza.

Deset let pikic

2011-02-05T06:46:00.005+01:00

Obiski z mulčki

2011-02-02T07:29:00.016+01:00

Od nekdaj rada berem kolumne. Poiščem jih v časopisih, revijah, spletnih straneh pa tudi nekaj blogarjev je, ki skoraj vedno pišejo o zanimivih temah. Zakaj vam to pravim. Ker sem se včeraj med izdelavo avtosteze spomnila na kolumno, ki sem jo brala na bibaleze.si. Če povzamem, ženska piše o tem, kako je k njej prišla prijateljica z dvema razgrajaškima sinovoma, ki sta veselo skakala po kavču in podobno. V glavnem se zgraža nad nevzgojenimi otroki. Lahko si ga preberete na povezavi zgoraj in ga seveda vzamete bolj z rezervo.
Hočem povedati, da ko mene obišče nečak, ali nenečakinji, je prva stvar, na katero pomislim: "Ali imam dovolj rekvizitov, za njihovo zabavo." Mulčki rastejo tako hitro, da stvari, ki jih kupim, ali naredim zanje, zastarajo v pol leta. Poleg tega z vsakim obiskom z njimi odidejo tudi vse moje aktualne igrače, tako moram vedno znova kaj ustvariti. Vendar mi je to všeč, ker uživam v družbi malčkov in v ustvarjanju igrač.
Njihovi starši pravzaprav od obiska dobijo najmanj. Kakšno grenko kavo in stare piškote, pa še copate si morajo sami poiskati. ;)

Na slikah je avtosteza. Kupila sem še tri avtomobilčke in sedaj držim pesti, da bo nečaku všeč. Če ne, imam še vedno dva nora pikasta psa, pa ribice,...

Sprehod

2011-01-24T06:50:00.010+01:00

Ko pri Škorčici ali Hrandici gledam slike s sprehoda si rečem: »Ko bom šla naslednjič ven, ne smem pozabit vzeti fotoaparat.« Pa ga vsakič pozabim.

No skoraj vsakič, ker včeraj ga nisem. Zatlačila sem ga v svoj mali nahrbtnik, skupaj z ostalimi pasjimi rekviziti in se odpravila na sonček.

Nastalo je vsega le šest fotografij, od tega so tri solidne. ;)

SuperPipi

2011-01-19T06:45:00.022+01:00

Odločila sem se, da Pipi vseeno naučim kakšen trikec. Čisto tako, da se malo igrava in da ne bova izpadli kot kakšni zagrizeni kavčarki. Tako sva včeraj začeli trenirati "Tace gor." To je tisti trik, ko pes sedi in da prve tace v zrak. Baje je dobro za boljšo stabilnost psa, če seveda ne pretiravaš. Zaenkrat nama gre dobro in začuda obe uživava. Sva pa v fazi, ko se še obeša na mojo roko.
V glavnem je hecno.

Kaj zna tvoj pes?

2011-01-17T06:32:00.037+01:00

"Kaj pa zna tvoj pes?" me je zadnjič vprašal nek malček, ki sem ga srečala na sprehodu.
"Zna sesti na ukaz, pa tačko da, pa poleg naredi, če hočeš," sem na hitro odgovorila.
Malček me je malce razočarano pogledal, češ a to je vse in se kmalu za tem odpravil naprej.
To me je napeljalo k razmišljanju - mar zanemarjam svoje pse? Bi morali znati vsaj nekaj zabavnih trikov, kot je hoja po dveh, vrtenje okoli svoje osi,... Ne vem.

Simpl ko keks.

2011-01-13T06:32:00.032+01:00

Evo, tako se smuča, mi pokaže moj štiriletni nečak in ker ima že prvo medaljo ter je navdušen smučar tako kot njegov očka, mu bom kar verjela. :)

Jaz počivam = midva počivava

2011-01-10T06:36:00.006+01:00

Shopping

2011-01-07T06:45:00.005+01:00

Včasih se jezim sama nase, ker podležem modnim trendom kot ubogljiva ovčka. Če je v modi vijolična, bom izbrala vijolično. Če je petrolejsko zelena, bom kljub temu, da mi sploh ne paše razmišljala o tem ali naj jo kupim.

Hec je, da ne kupujem veliko in bi v bistvu morala bolj pazit na to KAJ KUPIM in gledati, da paše meni.

Rahla odstopanja znotraj pasme

2011-01-03T06:37:00.024+01:00

Kljub temu, da sta obe dalmatinki, si ne bi mogli biti bolj različni. Ena je lovec, druga čuvaj in spet prva low energy, druga high energy,...

Srečngapazdravga!

2011-01-01T07:10:00.001+01:00

Ja, poslužila sem se bloggerjeve opcije načrtovanega posta, ker ne verjamem, da bom 1.1. 2011 res že navsezgodaj zjutraj pokonci.
Vendar, če berete tole ob recimo pol osmih, sem najbrž že vstala in vraževerna kot sem, na prvega leta dan, mečem sol čez ramo. Kljub glavobolu zaradi šampanjca. Nato se odpravim v kuhinjo na zmenek s črnim Jacobsom in pol litra vode. Nekje vmes me najdeta štirinožki. Pobožam Pipi, se ponoskam z Melkijado in ju pošljem nazaj spat. Moj ukaz bo držal kakšne pol ure. Se pravi pol ure, za razmislit kaj bomo danes počeli.
In kaj se na prvega, prvega sploh počne? Se je sarmo, hodi na obiske, plava v masažnih bazenih za zdravje? Mogoče je treba smučati, da se kaj dogaja ali pa je treba šteti cekine, da bodo celo leto žvenkljali v denarnici?
Ne vem. Vem pa, da se bom vsaj kakšno uro režala in zabavala ob stripih, ki sem si jih sposodila v knjižnici. Brez tega jaz pač ne morem.

OK, to je to.

2010-12-21T06:18:00.004+01:00

Cca. še deset dni je do naslednjega leta in to je moja zadnja objava za letos, zato je čas, da vam zaželim Vesele Božične praznike ter Srečno, Zdravo in seveda Ustvarjalno Novo leto.
Imejte se skrajno lepo, pa ne pozabit zunanjih lučk napeljat, da jih bo sosed lahko celo noč občudoval iz svoje spalnice (ne škrtarit - kupite jih vsaj dvesto barvnih utripajočih) in če slučajno naletite na Božička, NE SE NORCA DELAT IZ NJEGA, ČISTO LAHKO, DA JE TAPRAV. Znanost vsak dan odkrije kaj novega.

Tako, … no Pipi reč' sreeečnoooo …

Božično novoletni sejem v Celju!

2010-12-17T06:10:00.002+01:00

Drage blogerke in seveda vsi ostali,
če se bo katera izmed vas sprehodila med hišicami Božično-novoletnega sejma v Celju, naj si ne pozabi ogledati ene luštne hišice z napisom Zavod za drugo oko . V njej se bodo drenjali prekrasni pisani izdelki iz filca, s katerimi lahko zapolnite še kakšno prazno vejico na že okrašeni smrekici, ali pa z njimi obdarite svoje najdražje. Če pa bi želele ustvariti še kakšen svoj izdelek iz filca, lahko povprašate za material. Tudi ta bo na zalogi.
Da še ne pozabim omeniti - vsi izdelki so ročno unikatno delo.

Vsi lepo vabljeni!

Sejem bo potekal med 18. in 31. decembrom, vsak dan od 10. do 19. ure.
Pravljično Celje 2010
Krekov trg 3

Passing on the information

2010-12-15T06:43:00.003+01:00

A ni hecno poslušat, kako malčki povežejo različne stvari. Res se nasmejiš.

Decembrske aktivnosti

2010-12-13T06:40:00.001+01:00

Zdi se mi da, ne pijem tapravega kofeta, ali pa bom morala začeti gristi energijske tablice.

Voščila

2010-12-09T06:40:00.000+01:00

Začenjam sumit, da imajo trgovci generator, ki jim pove, kdaj je čas za nov nakup. ;) Očal nisem zamenjala že skoraj pet let in optik očitno ve, da je skrajni čas za nova…

Cold, my friend...

2010-12-06T06:00:00.000+01:00

Ta vikend sta cucka, kljub "kokeršpanjelskim" pogledom, doživljala hladen tuš. Enostavno ni bilo časa. Namreč - premetavala sem ideje za Božične voščilnice. Po dveh zrisanih idejah (in nato zavrženih), sem pristala na čisto preprosto oblikovani jelki, ki jo krasi zlat šivan trak. Ne vem, če bodo sorodniki zadovoljni s takim minimalizmom... ;)

Končno nekaj na steni

2010-12-04T06:33:00.005+01:00

Že pol leta nazaj sem se zagrizla v cca. kvadratni meter platna, češ naredila bom nekaj, kar bo poživilo najino dnevno sobo. Nekaj časa sem pridno malala, dokler ni prišlo poletje in z njim morje.
Tako sem nedokončano sliko naslonila ob steno, kjer je čakala do prejšnjega tedna, ko sem jo med pospravljanjem ponovno vzela v roke. Zdaj je končno dokončana in tam kjer mora biti.

Na fotki še ni obešena.

Sneg

2010-12-03T06:30:00.002+01:00

Vsi pri nas, smo že malce siti snega.

Čiščenje stanovanja

2010-12-01T15:00:00.005+01:00

Ugotavljam, da se bom morala podvizati in počistiti stanovanje, če bom hotela kam postaviti jelko.

Darilna vrečka iz časopisa

2010-11-30T06:09:00.006+01:00

Na newspaperbag project sem našla preprost postopek, kako narediti vrečko iz časopisa ali kateregakoli papirja in sem ga preizkusila. Namesto vrvice ( nisem je našla ;) ) sem uporabila kar rjav papir , ki sem ga zvila v palčko. Za okras pa sem prilepila še trakec iz blaga. Kaj bo v vrečki pa še ne vem.

Mini tortica

2010-11-29T06:06:00.005+01:00

V Butlerju sem nekaj časa nazaj našla čisto majhen pekač v obliki srčka. Ravno pravšen za eksperimentirati. Prejšnji dan sem ga končno prvič uporabila…

Testo je nastalo iz dveh jajc, dveh žlic sladkorja in dveh žlic moke. Ker je bil namen brez pecilnega praška, sem se morala extra potruditi, da sem v stepen beljak dala vse zelo nežno, da je testo ostalo rahlo in penasto.

Nadevala sem ga z evrokremom+smetano ter polila z čokoladnim oblivom.

Together forever

2010-11-24T09:16:00.005+01:00

Pipina volja do sodelovanja pri vsaki stvari, ki jo počnem je neverjetna. Že rahlo nadležna…

med utrjevanjem mišic…

Unisize plavalna kapa

2010-11-13T17:40:00.003+01:00

Na bazenu (na vajah za mišice)...

Sploh ne zastopim,... a imam res tako majhno glavo?! Plavalne kape mi nikakor ne uspe obdržat na čelu. Ja no, vsaj smejalne mišice si utrjujem. ;)

DEATH BY GYM

2010-11-06T05:20:00.003+01:00

Zadnje čase se mi zdi, da ne počnem nič drugega, kot tekam od telovadbe do bazena. Od utrujenosti ne vem več, kje se me glava drži in prejšnji dan bi skoraj odšla domov v natikačih!
Počutim se kot Rocky, s slabo hrbtenico.

ZBOLELA ZA KJUTNESOM

2010-11-01T13:28:00.003+01:00

Že nekaj časa, vsak teden obiščem trgovino za male živali, Amazona. Sem redni odjemalec pasjih konzerv in ostalih nujnih in malo manj nujnih pasjih pripomočkov. Pa sem prejšnji dan opazila, da so dobili nekaj luštnih pletenih puloverčkov. Iiii, kjut!!! V momentu sem dobila napad obžalovanja, ker nimam čivave, ali vsaj whipeta. Ahhh...

Rezljanje buč

2010-10-29T11:22:00.006+02:00

zna biti za koga zelo zabavno ...

Disciplina na psu

2010-10-27T12:42:00.002+02:00

A ne bi bilo fajn,…

Namen je bil dober.

2010-10-01T08:12:00.005+02:00

Narediti sem hotela preprosto igračo za Pipi in Melkijado. Čisto tako, za zabavo. Malce sem pobrskala po internetu in se odločila za kito iz bombažnih trakov. Izbrala sem blago in se lotila rezat (3x50cm trak) pa plesti. Čez par minut je nastala solidna pasja igrača - z eno pomanjkljivostjo. Predrobna je bila. Bolj tini-mini, za čivavo ali kakšnega drugega mušje kategornika.
Vseeno sem dala testirat in dobila nazaj:
Pipi: »A je to dental floss?«
Melkijada: »O piz.. , spet bomo dobili kakšnega novega sostanovalca. Kakšno miš, ali pa hrčka. Evo, pa bo šla solata z moj'ga menija. Sranje! Sem ti rekla Pipi, da se pusti božat. Na, zdej pa imava. Adijo, solata!«

Ker je kitka začela bizarno hitro izginjat v Pipinem gobcu sem jo raje pospravila, da se ne bo res kateri zataknila med zobe, ali kaj hujšega.

Teta Strašilka

2010-09-28T05:28:00.004+02:00

To Teto sem naredila prejšnji dan. Potrebovala sem le nekaj krpic in malo kičkastih predmetov. Njena naloga pa je strašiti goste pri vhodnih vratih.

FRUFRUJU JE ODKLENKALO

2010-09-26T16:50:00.002+02:00

Vsaj tako piše v Žurnalu, tako da, če katera rabi osvežitev frizure… nekaj izkušenj imam…
Na prečko znam počesat, s frufrujem pa itak ni panike – en, dva, tri pa ga ne bo več.

Izterjevalec

2010-09-24T12:04:00.016+02:00

Bila je sreda popoldne in ravno sem pomila posodo od kosila. Dragi se je odločil, da bo odpeljal psa na sprehod, jaz pa sem med kupom stvari v predsobi, izbrskala vrečko s knjigami in se odpravila v spalnico. Če bi imela kje v stanovanju spodobno ogledalo in se v tistem trenutku sprehodila mimo njega, bi se v njem zrcalil moj bebasto navdušen pogled. Nove knjige imam! Nove knjige imam!... Pod nove mislim iz mestne knjižnice. Večina si jih itak tam izposodim.
Ko sem si na postelji iz odej in blazin pripravila zadovoljivo gnezdo ter nato še enkrat skočila v kuhinjo po sok, sem končno potegnila svoje dobrote iz vrečke. Med njimi se je stiskala tudi črna knjiga s svetleče rdečim napisom - Stephen King IZTERJEVALEC.
Ne vem, kaj mi je bilo, da sem se jo sploh odločila vzeti. Do sedaj nisem prebrala še nobene grozljivke in mi ta žanr ni blizu. Vsaj kot čtivo ne. Vendar sem se spomnila na Kinga, ker so nedavno nazaj vrteli Zeleno Miljo. Saj veste film, v katerem igra Tom Hanks.
No, tako ugnezdena, s knjigo v naročju in ne čisto prepričana, sem začela brati. Že predgovor me nasmejal in prepričal, ko je pisatelj omenil knjižničnega izterjevalca. Spomnila sem se na svoj otroški strah pred knjižničarkami. Nikoli ne smeš pozabiti vrniti knjige, če ne boš dolgovala gore in gore denarja. Ne vem, če tvoja mami toliko zasluži....Zaradi zamudnine sem si v otroških letih pridelala kar nekaj neprespanih noči in teh žensk resnično nisem marala, ampak ne mi tega zamerit. To je bilo pač otroško dojemanje sveta.
In podobno so v Ameriki strašili otroke s knjižničnim izterjevalcem. To je tudi osnovna ideja za roman.
Prišel bo izterjat knjige na dom. In takrat se pazi, kajti sam-bog-ve, kaj bo hotel v zameno za zamudnino. ;)

Jesenski dan

2010-09-23T07:29:00.004+02:00

Vir[slika]: Noël Zia Lee

Gozd je bil tisti dan, od sonca, rdečkasto obarvan in skozi krošnje se je lahko videlo pašnik, ki se je strmo spuščal v sivkasto dolino. Gozdna steza je bila mehka in grudasta. Z obeh strani jo je obdajala rjasta blazina posušenega listja, na katerem so se poznale sledi jutranje rose.
Ob stezi je stal moški. Bil je mlad, temnih las in oblečen v modro jopico. Nekaj metrov naprej je ob drevesu čepelo dekle. Tudi ona je bila oblečena v podobno jopico, podobne barve. Z eno roko je brskala med listjem z drugo pa se je oprijemala debla.
»Poglej, tukaj jih je ogromno!« je vzkliknila in segla v žep po vrečko.
»Pa kaj ti bodo, saj jih ne ješ.« je rekel moški.
»Če mi pa ni všeč okus. Preveč so mokasti. Ampak, zadišijo pa lepo, ko so pečeni. Poleg tega jih imaš ti rad.«
»Niti ne.«
»Mala jih obožuje. Mogoče jih bom še zanjo nabrala.« je reklo dekle, se močneje naslonilo z roko ob deblo. Nato je vstala in stopila je nekaj korakov naprej ter z desno nogo narahlo podrsala po listju.
Moški je stopil za njo in se ozrl proti dolini. Zdaj je lahko videl letališko stezo, ki je kot siv trak razdelila polja in vasi.
»Do kdaj bova še tukaj?« je vprašal in jo pogledal.
»Se ti kam mudi?«
»Pravzaprav ne. Danes sem prost. Ampak, jutri bom moral v mesto. Spet se je pokvarila naprava.«
»Zakaj pa enostavno ne kupiš novo? Ta se ves čas samo kvari.« je reklo dekle in počepnilo ter seglo med listje.
»Zato ker to stane.« je odvrnil moški.
»Pa saj tvoj čas tudi stane, mar ne?«
Moški se je obrnil proč in se spet zazrl v dolino. Na letališki stezi se je letalo pripravljalo na vzet.
»Kaj, če bi zvečer koga povabila na obisk?« je reklo dekle.
»Lahko,« je odvrnil moški, »če želiš. Lahko pa tudi kam greva.«
»Bi raje kam šel? Mislila sem, da bi koga povabila in bi tole spekli pa zraven odprli kakšno steklenico.«
»Koga pa?« je vprašal moški in opazoval letalo, ki je vedno hitreje drvelo po stezi. Ko je prišlo do polovice se je začelo dvigovati.
»Ne vem. Mogoče Anjo in Francija,« je predlagalo dekle.
Moški je skomignil z rameni: »Lahko.«
»Če pa bi šel rajši ven…«
Letalo je izginjalo za krošnjami dreves. Moški se je spet obrnil k dekletu in rekel:
»To sem predlagal samo zato, ker že dolgo nisva nikamor šla.«
Dekle je prenehalo brskati med listjem in zavzdihnilo: »Saj ti pravim, da lahko tudi kam greva, če želiš. Ni nama treba ostati doma. Pečeva lahko tudi jutri.«
»Jutri bom cel dan v mestu.«
»Potem pa lahko iz njih naredim pire.«
»Ne maram pireja.«
»Vem, ampak, če greva danes ven in te jutri ne bo… poleg tega mala obožuje pire.«
Moški se je še enkrat ozrl v nebo, da bi videl letalo, a je to že izginilo za obzorjem.
»Kaj nista danes Rebeka in Igor odpotovala v Tunizijo?« je vprašalo dekle.
»Kaj jaz vem.« je odvrnil moški in brcnil v kup listja pred seboj.
»Ja, mislim, da sta šla danes. Saj veš, ko je zadnjič klicala, da bi jo peljal na letališče.«
Moški se je sklonil in obrnil nekaj listja.
»Ti pomagam? Boš še dolgo?«
»Ne,« je reklo dekle in vstalo, »Lahko greva.«

Psi vsekakor stanejo.

2010-09-20T16:05:00.005+02:00

Danes sem malce prekalkulirala koliko sploh porabim za cucke. Računica je približno taka:

2 konzervi = min okoli 3 evre na dan
vitaminske tablete = 20 evrov - Melkijada pač vedno daje vtis, da je malce bolehna :).
dva paketa vrečk
plus priboljški, pa ostali stroški, kot so pralni prašek za odeje, brisače, stroški za čiščenje prostora,…

Se pravi, za dva srednje velika psa mesečno porabim minimalno 100 evrov, bolj verjetno 150.
Za njune zdravstvene (veterinarske) namene imam poseben šparovček, v katerega mečem cente, evre. V letu dni se mi nabere okoli 100 evrov. Ravno dovolj za cepljenja in ostale veterinarske obiske.
Mogoče ne bi bilo napačno razmišljati o še enem šparovčku za nujne primere. Melkijada je že stara...

A niso bento škatlice luštne?

2010-09-09T05:28:00.004+02:00

Zadnje tri tedne, odkar sem jih videla v trgovini, sem skušala Dragija navdušiti nad bento obroki češ, če že delaš po cele dneve, vsaj kaj konkretnega pojej. Prvo sem ga nasmejala z idejo, potem pa me je odpihnil: »Ni šans, ženska! Jaz že ne bom testni zajček za tvoje nore ideje.«
Ok, mogoče sem res malček previsoko ciljala, ko sem mu omenila alge, pa riž. ;)
In sem predlagala, da mu v škatlico spakiram, kar si bo zaželel. Hitela sem mu kazati slike z sočnim puranom, nadevanimi žepki, … a me ima očitno že dovolj naštudirano in ve, da mu bom pod meso podtaknila kakšno zeleno zadevo. Spet: »Ni šans, ženska!«

Prejšnji dan sem se odločila, da bo najbolje, če mu pokažem, kako super in okusno vsa stvar zgleda. »Bento namesto nedeljskega kosila. «
Eno uro sem premišljevala, kaj bi dala v škatlico, eno uro na flickru gledala, kaj dajejo ostali, eno uro pregledovala recepte, pa razmišljala o tem, kaj bi od tega lahko uporabila, pa da je brez pribora, kompaktno,…
Po treh urah sem se končno lotila dela. Prvo sem pekla palačinke, nato pripravila nadev iz mesa in zelenjave, pa rezala uhlje jabolčnim krhljem, pa šnitkala korenje, por,… Končala sem približno po eni uri, če ne štejem ogromno posode za pomit.

Rezultat: Dragi je sedaj malo bolj navdušen, meni je pa rahlo dol padlo. Čisto preveč dela za eno škatlico.

Zdi se mi, da sem kiksnila dan.

2010-08-24T17:21:00.003+02:00

Za pripravo figovega džema, mislim. Polna luna nikoli ni dobra za te stvari in skoraj gotovo bom čez mesec dni metala stran plesnive kozarce. Ampak vedno se pa tudi ne morem ravnati po luninih in podobnih zapovednih bukvicah. Potem je pa treba še na vreme gledat, pa na moje osebno počutje, ki je moram reči danes prav bedno. Razmišljam le o tem, kaj vse sem pozabila početi na morju. Tauhati ježke, školjke, pa rabutati fige, cenkati se s prodajalko na stojnici, nositi lubenico na ramenih čez cel kamp,… Dalj časa razmišljam o teh stvareh, bolj se mi zdi, da bi morala iti na popravca za dopust.

Ja no…Upam, da bo džem zdržal tja do Božiča, ker ga mislim razdeliti med sorodnike in prijatelje v obliki slastnih gurmanskih darilc. Po vsej verjetnosti me bodo potem kleli, ko se jim bodo zrnca zatikala med zobe ali uhajala pod protezo. Mogoče ne bi bilo napak zraven zapakirati še zobotrebce?

Že konec dopusta?

2010-08-23T17:10:00.000+02:00

Po dolgih desetih letih najemanja apartmajev in podobnih aranžmajev, sem končno spet kampirala.
Zanimivo je, kako na tak način čisto drugače doživim svoj dopust. Skrbi, ki me spremljajo od doma, se strahopetno poskrijejo takoj, ko začnem postavljati baldahin. Važno postane le zabijanje klinov, napetost plahte, kam postaviti posodo s solato,… in kmalu sem čisto v drugem svetu - na morju.

Letos sva prvič vzela s seboj obe cucki in ugotovila, da so bile najine skrbi odveč. Bili sta zelo, zelo pridni.
Pipi, ki morja še nikoli ni videla od blizu, je od navdušenja čisto ponorela. Kar naprej je čofotala od ene čeri na drugo. Melkijade pa žal nisem uspela spraviti v vodo.

Prvič pa sem se letos tudi preizkusila v ribarjenju. Rezultat, opečen hrbet in prazna kanglica.
Med tem ko sem ure in ure sedela na špičastih skalah, vihtela trnk...

Edina slaba stvar je bila, da je vse skupaj prehitro minilo, zato razmišljava, da bi šla letos še enkrat.

Grem na blogerski dopust

2010-07-20T05:27:00.001+02:00

do konca avgusta. Imam en kup razlogov, ki pa niso čisto nič opravičljivi. Tako bi tukaj samo nakladala, češ:
- da imam menstruacijo in zato ne morem skrčit prstov na rokah,
- da moram poskrbeti za nahodno prapraprababico, ki ne doseže Paloma robčkov s police…
Zato jo bom rajši kar ucvrla in se pridem blogat' spet septembra.
Lepo se imejte in uživajte v poletju!

PS: A ni poletni futr zakon?!

Napredovanje v frizbiju

2010-07-13T06:25:00.000+02:00

V tem športu sem še vedno zanič in nihče se noče več igrat z mano. ;) Zdi se mi, da me je še pes začel postrani gledati.

Tako sem se ta vikend odločila, da bom rajši fotografirala. Hotela sem ujeti tisti trenutek, ko Pipi skoči in ujame talarček v zraku.
To bi bila lahko fantastična fotka – bi, če bi jaz znala fotografirat.
Namreč, vsakič ko mi je Dragi nakazal, da bo vrgel, sem samo begala po travi, iskala psa in zumirala nekam v nebo. Vmes sem uspela celo škljocniti čapljo v letu. Priznam, malce me je zavedla, ker je tako dobro zgledala.

Na koncu je Dragi obupal, češ: »Mogoče bi bilo dobro, če slikaš še kakšne rože. Lahko da boš našla kakšno zdravilno vmes.« Ker je tudi Pipi po malem že začela skrivati talarček, sem odnehala.

No, nisem opustila tega športa. Ne. Poletje je še dolgo in če pridno vadim...

Pa še fotka čaplje ali karkoli že je....

Je blizu udarila, a ne ?!

2010-07-07T05:55:00.002+02:00

»Življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko delaš druge načrte,« je nekoč modro povedal John Lennon

Načrt je bil, da ta vikend spečem orado in po možnosti ujamem kakšno postrv. Ampak, v četrtek je klical ati ter sporočil, da gre na morje.
»Lahko prideš Micko (muc) pazit,« mi je ponudil prazno hišo.
Tako sva se z Dragijem odločila, da se bova rajši odpravila v mojo ne-rodno vas. Na hitro sem spakirala najnujnejše, kar pri meni pomeni:
- en kufer za oblačila,
- en kufer za vse ostalo,
- hladilna torba za moje extra prehranjevalne razvade,
- plus vse, kar lahko še zagrabim na poti iz stanovanja, medtem ko Dragi nori, češ da ne potrebujeva toliko.
V prtljažnik sem stlačila še cucka pa odklopila kompjutre, skrbi in jo popihala iz mesta.

Tri dni sva uživala na svežem zraku, sončku, vrtnarjenju, ter v treniranju žar tehnike. Dragi in B sta pekla jaz pa nekaj ur prej klela, ker sem vzela maso namesto že narejenih čevapčičev in ražnjičev.
Pacanje z mesom in svaljkanje mi ni ne vem kaj.

Pipi in Melkijada sta nekaj časa čuvali žar, nato poiskali dobro razgledno točko in opazovali dolino. Pojma nimam, zakaj to počneta.

Naj povem še, da so nevihte v hribih adrenalinske in sedaj končno vem, kje pri hiši je glavno stikalo za elektriko. Moraš biti skoraj MgAjver pa uporabit petke namesto klina in podobno, da prideš do njega! Zraven te pa dež zaliva….

Izredna sposobnost kompliciranja

2010-06-29T06:40:00.000+02:00

V soboto zjutraj sva se z Dragijem, odpravila v trgovski center. Bil je še dokaj prazen, zato sva lahko pospešeno vijugala med policami in polnila voziček. Ko sva prišla do ribarnice sem se ustavila:
»Ti, kaj če bi danes jedla kakšno ribo?« sem ga vprašala.
»Lahko,« je prikimal in gledal ponudbo.
Nihče od naju ni expert za kuhinjo, sploh pa ne za ribe. Tako sva strmela v brancina, orado, postrvi,… in se odločala nekako tako:
postrv – mična in šlank,
brancin – junaškega izgleda,
orada – rahlo strašljiva,…

Ker naju je trgovec pogledoval, kot da bi mu kradla odmor za kavo, sem pomignila Dragiju: »A bi brancina?«
Prikimal je in pokazala sem na dve ribi: »Ti dve bova vzela, z najbistrejšimi očmi.«
Trgovec se je zasmejal.
»Kaj? A je kaj narobe?« sem vprašala.
»Ne, samo vsi to rečejo. Vendar se ne gleda le oči ribe.«
»Kaj pa še?« sem skušala izvleči iz njega, a se je le namuznil in vprašal: » Jih očistim?«
Ne vem, kaj mi je bilo in v tistem trenutku sem bleknila: »Ne, hvala.«
Trgovec je z vsemi napori zadržal nov val smeha in medtem, ko sva čakala, da je stehtal in zavil ribe, me je Dragi debelo pogledoval, češ A ti veš kaj delaš?
Trudila sem ohraniti miren obraz. Vzela sem vrečko, iz trgovčevih rok in odkorakala k blagajni. Šele ko sva končno prišla iz trgovine sem si dovolila, da me zagrabi panika: »Koza! Saj nimaš pojma kako se očisti ribo! Zakaj se moraš vedno zaplesti pri čisto običajnih situacijah?«

Med vožnjo domov sem gledala vrečko in študirala: »Lahko jo vržem proč. Ne! Ne bom metala proč, saj nisem nora. Ne, bom že kako. Lahko vprašam fotra ali pa pobrskam po internetu…«
Dragiju se je seveda vse skupaj zdelo blazno hecno.
»A pa si ti že sploh kdaj videla, kako se očisti ribo?« me je vprašal.
»Ne. Kaj pa ti?«
»V bistvu ne, ker nikoli nisem bil pozoren na to,« je odkimal.
»Pa saj ne more biti tako težko.«

Ko sva prišla domov in raztovorila najino tedensko zalogo, sem poklicala očeta.
Dobila sem približno takšen odgovor: »Ja, očistiš jo lusk in potegneš ven drobovino.«
Začela sem se smejati: »Ne, a res?! To vem tudi sama!«
Nekaj časa sva diskutirala ter se režala, predvsem on meni, nato mi je dal še nekaj navodil o peki, in sva se poslovila.

OK, druga možnost - internet.
Hvala bogu, sem na Youtubu našla nekaj uporabnih filmčkov. Kako razparati ribo z nožem, s škarjami, kako globoko, kako daleč proti glavi,…Prelistala sem tudi nekaj maminih kuharic, v katerih sem med drugim našla navodila, kako izbrati svežo ribo. Gledati moraš bistrost oči, rožnatost škrg, napet trebušček,…
Še enkrat sem si ogledala moja brancina. Zgledala sta bolj klavrno, a vsaj smrdela nista. Dragi se je seveda ponudil, da opravi namesto mene. Odklonila sem in se lotila dela.
Izkazalo se je, da je odstranjevati luske prav fletno, pa tudi s puljenjem črev nisem imela problema. Nobenega razlitega žolča, ali česa podobnega... Ko sem končala se mi je zdela stvar otročje lahka.

Ker sem hotela poskusiti meso brancina, kot takega, nisem ničesar dodajala. Le malo sem ju posolila, vrgla na vročo žar-plato in po dvajsetih minutah postregla s tržaško omako ter krompirjem.

Bilo je blazno okusno. No, vsaj meni se je zdelo, a res je, da sem bila pri kosilu še pod vplivom mešanice adrenalina in ponosa.
Zdaj, ko to pišem, je minilo že nekaj dni in nihče od naju nima prebavnih motenj, psa pa tudi zgledata OK (dobili sta namreč vsaka svoj kos). Edino mene se je prijela bizarna želja po ribarjenju.

Pozor ZDAJ!

2010-06-25T08:01:00.017+02:00

vir: meaganjean

Zadnje dni, ne glede na dež, navdušeno vlečem cucke na travnik. Odkrila sem namreč idealen šport zase in za Pipi – frizbi.
Ne vem katera je bolj navdušena – jaz, ker šport od mene zahteva le premikanje rok, ali Pipi, ker končno lahko nekaj lovi in prinaša.
Ona je seveda super spretna, zame pa bi bil izraz 'obupna' premil. Frizbi mi leti v vse smeri (ja tudi nazaj). Ne zavijajte z očmi, VEM kako se meče frizbi, saj so mi že pokazali. Problem je, da me roka ne uboga in ne spusti v pravem trenutku. Pipi očitno ni mar. Od navdušenja laja in tuli vsakič ko primem za krožniček. Po parih metih je ta že tako poslinjen, da mi drsi z roke in dodatno otežuje metanje. A se ne dam.
Melkijada najino početje le nezainteresirano opazuje. Ona ne mara švicat.
Ko sem jo nekoč (še v njenih mladih letih, pred Pipinim prihodom) peljala na Agility, je odločno pokazala odpor že pri tunelu. Poskušala sem vse, tudi plazila sem se skozi tisti smrdeč polivinil. Končno mi je vaditelj vljudno pojasnil, da pač niso vsi psi za to.
Ampak, ker sem bolj trmaste sorte, sem vseeno v Baby centru kupila tunel, tak ki ga lahko krajšaš, oblikuješ v zavoj in podobno. Doma sem ga potem večkrat razstavljala in navdušeno plezala skozi, ponujala kekse na drugem koncu, … Vse, da bi jo spodbudila. Gledala me je, kot da sem prismuknjena. Na njeno olajšanje sem se sprijaznila, da ona pač ne bo Agilitaš, pa če se na glavo postavim v tistem tunelu. Končno sem ga zavezala skupaj in pospravila za omaro.

Zdaj je spet razstavljen sredi dnevne in s Pipi delava kozle ter se prerivava, katera bo šla prva noter. Melkijada entuziastično sodeluje samo pri tistem delu igre, ki se ji reče 'talanje piškotov'.

Da bi ju spet peljala na Agility, zaenkrat še nisem za to. Je čisto OK tako kot je. Samo frizbi se moram še malo bolj naučit metat.

Jaz bi šla tud' jadrat

2010-06-14T05:03:00.004+02:00

[akril na platnu]

Ko se poravnajo vsi delčki in sestavijo trenutek.

2010-06-07T05:53:00.005+02:00

Proti večeru sem se počutila slabše. Oči so me kljub zdravilu še vedno pekle in sluz, ki se je nabirala čez dan, mi je obtičala v želodcu. Jebeš pa alergijo, sem odpihnila misel na srbenje. Nalila sem si kozarec vode in se odpravila v najhladnejši prostor stanovanja – spalnico.
Sedla sem na posteljo in segla po vrhnji knjigi s police. Snežna roža in skrivnostna pahljača. Preletela sem platnico, ki jo je krasil obraz mlade Kitajke. Spodaj je bilo zapisano ime - Lisa See. Naslonila sem se nazaj in začela brati. Vzpenjajoče, stran za stranjo, zgodbo, na katero nisem bila pripravljena. Vsaj ne tako in s toliko bolečine že na začetku. Si res želim vedeti podrobnosti o povijanju stopal kitajskim deklicam? Res želim vedeti, kako jih iznakazijo, da bi jih oblikovali v lilije? Iz zgodbe je zavel smrad razpadajočega mesa. Moj želodec se je uprl. Skušal se je izviti iz mišičnih sten in želatinasta kepa v njem, se je razdraženo zazibala. Težka, lepljiva. Vseeno sem vztrajala. A ne dolgo. Odločilen je bil pok. Pok njenih zmehčanih kosti in knjiga je treščila na tla.

Ps: Roman sem kasneje prebrala do konca in je dober.

Še dobro, da so kopalke raztegljive.

2010-06-05T13:14:00.009+02:00

Prejšnji teden sva se za nekaj dni odpeljala na obalo. Vreme ni bilo najboljše, a mi ni bilo mar. Če prideš z mrzle Gorenjske, kjer v zraku vije vonj po pokošeni travi ter gnojnici, ki jo v tem času na veliko polivajo po njivah, ti je čisto vseeno, a je sončno, a ne. Samo, da je morje. Samo, da je vonj po borovcih.

Že ob prihodu sva ugotovila, da so naju stlačili v napačen apartma. Tako sva imela namesto pogleda na morje, pogled na sobo sosednje stavbe. In če daleč naokoli ni bilo žive duše, je ravno v tej sobi prebivala radovedna upokojenka.
»Bo vsaj od blizu videla kako zgleda rit v bikinkah,« sem uporniško paradirala po balkonu. Seveda sem po parih dneh staknila prehlad. Najbrž je k temu pripomogla tudi svinjsko mrzla voda. Vseeno - morje dela čudeže. Že pogled nanj mi spere nejevoljo ter utesnjenost. Kar naenkrat lahko diham. Tam sem lahko spet samo jaz.

Na sliki spodaj pa je elastika za čop, ki sem jo delala za nečakinjo.

Po meri

2010-05-31T05:40:00.004+02:00

Zadnje čase se mi zdi, da se vse vrti okoli športa in rekreacije. Kar naprej mi kdo razlaga o kakšnem tekaškem maratonu, ki se ga namerava udeležiti. Za zdravje, za kondicijo, za dobrodelne namene, za lokalne namene,… Sploh dobivam občutek, da vsi tečejo. Če ne tečejo, pa kolesarijo. Ta športni duh se je razpasel čez kofetkanja, službene maile, sms-e,… Še sorodniki so si omislili aktivna druženja. Namesto posedanja pred hišo, zdaj kolesarijo trans slovenske ture v sličnih dresih.

Sama nimam ne kolesa, ne tekaških copat. Na splošno, zadnja leta moje športanje obsega - sprehajanje psov ter občasni treking od avta do vode (beri: reka, jezero, morje v domeni 100m). Na vsake toliko časa preverim gibljivost svoje hrbtenice in dnevno opravljam tlako v hiši, ki se žal, uradno šteje pod gospodinjenje. To pa je v bistvu vse. No, pozabila sem še na pozibavanje ob glasbi. Spominja na ples.

A sem se vseeno malce zamislila. Pa ne nad tem, da obstaja velika verjetnost, da bo moje telo brez rekreacije vsak čas prestopilo prag zrelega v gnilo. Ne, zaskrbelo me je, da bom počasi izključena iz pogovorov, ker ne bom vedela razlike med finsko in nordijsko hojo ali kaj podobnega. Ljudje bodo eden za drugim pozabili mojo telefonsko številko in zbrisali mail z njihovih seznamov. Poznana bom le še kot »Saj veš, tisti kavčar!«
»Ne,« sem si rekla: »to se ne sme zgoditi. Najti si moram nekakšno obliko športnega druženja.« A ko bi vsaj našla kaj, kar bi mi ustrezalo. Nekaj, kar ima tempo taj-čija, pripomočke kot je blazina pri jogi in lokacijo nekje pod palmo… Zaenkrat še iščem.

Socializacija

2010-05-28T04:43:00.010+02:00

---Na igrišču---

Triletnik: ---Mami! Jani me pa tepe!

Mami v trenutku srce zašprinta. Jezno stisne pesti, da se ji koža napne čez členke. Nekaj časa škrta z zobmi in s pogledom ustrahuje mušico pred sabo. Sekunde tečejo. Končno ji uspe spet upočasniti srce in sprostiti čeljust.

Mirno reče triletniku: ---Lubček, tepst' se ni lepo. Mogoče bi bilo boljše, če se Janija nekaj časa izogibaš, da se umiri…
-----
Včasih, ko opazujem kakšno mamo ali očeta, si ne morem pomagati, da ne bi občudovala ves tisti napor, ki ga vložita v ohranitev mirnih živcev.

Vir photo: http://www.flickr.com/photos/mtungate/4022032979/sizes/s/

Zakaj gledati Dog Whispererja?

2010-05-25T05:40:00.002+02:00

Ne pridemo vsi do istih zaključkov v zvezi z oddajo Cesarja Milana. Sama sem slišala in prebrala veliko pohval, pa tudi kritik o njem. Meni je všeč, ker mi pridejo prav nekatere njegove razlage in metode pri Pipi. ( Ima več pasjih nagonov in večjo težnjo po dominanci. )
Všeč mi je tudi, da sem zaradi oddaje bolj pozorna na svoja cucka, na svoje napake, bolj aktivna na sprehodih, se več igram,… V bistvu deluje name kot pozitivna spodbuda. :) In zato jo gledam.

Melkijada: Oh, my God! Saša se spet spravlja gledat to oddajo. Bogsigavedi, kaj naju bo danes silila delat.
Pipi: A staknem kabel?
Melkijada: Ne, počakaj. Mogoče mi jo bo uspelo hipnotizirat s pogledom in naju bo raje peljala na sprehod. Evo… sem že ujela njen pogled… še mal', … dodajam še cviljenje, … HITRO PIPI SKOČI PO POVODEC!

Fotki iz nedeljskega sprehoda

99% ujemanje

2010-05-21T06:09:00.007+02:00

Dragi: »Živjo! Ti, v Konzorciju sem. A ti prinesem kakšno knjigo?«
Jaz Aaaa?! Poklical me je zato, da bi mi kupil knjigo? Oh my God, moj dragi je taaako coool!!! : »O živ! Jaaa,… ja lahko.«
Dragi: »Katero pa hočeš?«

Jaz: Hm, katero naj izberem? Kakšno ljubezensko, ali pa kakšno od Minette Walters. Nee, naj mi rajši on izbere, da ga ne bom mrcvarila? Ja, saj bo sam znal. Saj me pozna,… : »Ma, kar ti mi izberi eno.«
Dragi: »OK super, ker imam že eno izbrano. Od php – ja. Ful je dobra, s primeri za sisteme bla, bla, bla, …«

Jah, kaj naj rečem. Mesec maj je in v tem času me rado zanese. Pomislim celo, da sva na isti liniji. Vem, vem,... :)

deževno vs. sončno

2010-05-14T05:56:00.029+02:00

To deževno vreme mi je malce pokvarilo načrte za vrtnarjenje. Uspelo mi je posejati le korenček in por. Vse ostalo čaka.

Ampak se ne sekiram. Prazaprav se čudim, ker mi dež še ni spral dobre volje. Najbrž pomaga to, da že cel mesec berem romane. V bistvu sem hotela prebrati le eno knjigo(The Kissing Gates od Mackenzie Ford), ostale pa prihraniti za na morje, vendar se nisem mogla ustavit. Ah, kaj češ....

Vremenska depresija se zgrinja le nad Pipi in Melkijado. Na začetku sta me poskušali posnemati in sta vzeli knjige v gobce, ampak sem ju rajši preusmerila na škatlo z računi. Najbrž je bila to napaka, ker sedaj sta pa res slabe volje.
Mar bi jima pustila knjige...

Čar sobotnega jutra

2010-05-07T13:30:00.001+02:00

Zakaj so sobote zjutraj tako prikladne za prepirčke, cufanja, muljenja,... ?
Jaz sem se odločila - jutri nič kreganj, zavijanja z očmi, mrmranja nizkih izza časopisa. In za vsak slučaj - da se ne razburim - bom brala le članke o avtih in pila decafe.

Nedelja, 07:30

2010-05-02T12:17:00.001+02:00

Oblačno jutro je osvetlilo kuhinjo z modrikasto sivino. Naredila sem požirek kave in pogled usmerila skozi okno. Par sekund sem potrebovala, da so se moje oči privadile na okolico, ki so jo preplavljale živahne zelene barve. Okoli dreves so ležali, kot sladkorni prah, razsuti beli lističi cvetov, pomešani z rumenimi cvetovi regrata. Ob vsej tej barvitosti je mrka sivina neba izgubljala bitko za moje razpoloženje.

S kotičkom očesa sem ujela paradižnik, ki je stal pred mano, na okenski polici. Nisem mogla kaj, da se ne bi zasmejala. Poglej, še se drži! Nisem ga še fentala.
Stopila sem po kozarec vode in odprla okno. Mrzel svež zrak se je zavrtinčil na mojem obrazu in s prvim vdihom sem ujela močen cvetlični parfum. Uaau. Vdihnila se še enkrat. Tokrat sem zaznala le še delček te dišave. Škoda.
Zlila sem vodo v lonček s paradižnikom, se naslonila naprej ter pogled usmerila na vrt. Nekaj časa sem tiho opazovala, poslušala zvok ptic, pomešan z ritmom vetra, ki je na vsake toliko časa zaokrožil okoli dreves.
Nato sem zaslišala podrsavanje copat.
Mmm, znašla sem se v objemu njegovih rok.
»Kaj pa gledaš?« je naslonil svoj obraz k mojemu ušesu.
»Nič. Samo malo sem na svežem zraku.«
»Vidim. Hmm, pa sploh ni trideset stopinj.«
Čeprav ga nisem videla sem čutila njegov nagajiv nasmešek in nato še prste na mojem vratu. Zdaj je šlo na smeh tudi meni. Pacek! Prešteva, koliko majic imam na sebi.
»Samo tri? Res bizarno.« ni mogel več zadržati smeha.
Spretno se je izognil sunku mojega komolca, nato se je naslonil nazaj k meni.
Nekaj časa sva skupaj strmela skozi okno...

ps:
Da ne bo kdo mislil, da živim v telenoveli. ;) Pri tem kratkem domišljijskem spisu zgoraj sem se oprla le na nekaj resničnih dejstev:
- To jutro je bilo oblačno
- paradižnik mi hira na okenski polici
- MRAZ! (Vedno me zebe.)
- Resnično sem slišala zvok podrsavanja copat... ;)

Maja, ne bom od psa razlagala,

2010-04-22T05:18:00.004+02:00

pa čeprav je na sliki. :)
Stvar je v tem, da v moji mapi deseta slika kaže obraz mojega dragija in bi me »strančiral«, če bi jo pokazala. Že tako preveč pišem o njem, pravi.
Tako sem morala improvizirati in sem šla raje po škatlo s starimi fotografijami. Imela sem več sreče.
Deseta slika po vrsti, na moje veselje, ne prikazuje mojega »I wanna be Madonna« obdobja in hvalabogu ne fotra, ki na plaži sedi v oprijetih kopalkah, živahno zelene barve, ampak – našega družinskega psa na morju.

Kako to, da je imela psica svojo ležalko, nimam pojma, ker pri denarju nikoli nismo bili. Najbrž ji je fotr svojo odstopil. Vedno ga je znala obrnit.

No, kakor sem rekla, ne bom od psov pisala, ker ste me po moje že siti… Lahko pa o tistem dopustu.

Tistega leta sva z bratom združila moči in naznanila, da sva že prestara za družinski dopust (14, 16) ter da sva čisto dovolj odrasla, za samostojne počitnice. Po daljšem pregovarjanju sva izsilila dogovor – skupaj gremo v isti kamp, vendar imava lahko svoj šotor.
Seveda sva se potrudila najti lokacijo, ki je bila čim bolj oddaljena od staršev.
Fotru sva velikodušno pustila, da nama je pomagal postaviti iglu in mami, da nama je pripravljala kosila. Ves ostali čas sva se s sovrstniki potepala po svoje, hodila na plažo in zvečer na zabave na prostem. Starša pa sta skupaj s psom hodila na divjo plažo in od tam je tudi ta fotografija.
V tistem času sva tudi oba skrivaj kadila in tako sva večkrat zarotniško smuknila na minigolf, kjer sva ob razgledu na morje, brezskrbno puhala kajsigavem katero znamko.
Vse se je krasno odvijalo in zdelo se nama je naravnost fantastično, češ - prva v družbi sva, ki kampirava praktično brez tastarih. Nooroo!
Nekje proti koncu dopusta, ko sva zvečer s kolegi sedela na terasi, sem prižgala cigareto. Še preden sem pokadila, sem zaslišala nekoga, ki je rekel: »A niso tamle vajini tastari?«
Ko sem se obrnila, me je mama zagledala s cigareto v roki in kljub temi, sem videla, kako so se njene ustnice stisnile v tenko črto.

Do konca dopusta sem bila kaznovana, pod nadzorom. S starši sem lahko hodila le na plažo in zvečer na »live music«, kjer je bend vsakič odprl z Nikito od Eltona Jona. Moji mami je bil ta komad blazno všeč, jaz pa bi si takrat najraje prebodla bobniče.
Brata pa nisem izdala. Ne, ne,… Te zadeve sva v glavnem ohranila zase.
…
Maja - hvala za lušten izziv. In, h komu bi sama pokukala v mapo?
Ja, definitivno k:
Sonji
Vixi
Se pravi:
Iz mape fotografij objaviti deseto fotografijo in podati zgodbo.

Skozi prostor in čas

2010-04-18T09:08:00.006+02:00

Sobota
02: 17, Spalnica…
»Piz… matr…, prekleta mularija!« besnim čez tistega mulca, ki je žvižgal mimo okna ter prekinil moj spanec. Nato mižim v temi in se trudim zaspati. Nič. Odprem oči in opazim reže rolet, ki se rišejo po steni. A je polna luna? Ne le svetloba ulične svetilke sili v sobo. Ne, zagotovo ne bom zaspala nazaj. Bolje, da se poberem iz postelje, da ne bom zbudila dragija.
Vzamem notesnik in grem...

02: 32, Kuhinja…
Ob dišeči aromi kave postane zoprno bujenje le še bled spominček. V bistvu, če bolje pomislim, imam zaradi tega sedaj nekaj ur na voljo za ustvarjanje. »Hvala mulc!«
Hmm, česa naj se lotim…. mogoče risanja, ali še bolje – nakitkanja. Set za nakit imam še od predlani in prejšnji dan sem videla prekrasno ogrlico na Pehtici. Tako, s turkiznimi kamenčki. Nekaj podobnega bi lahko naredila, le v manjšem obsegu, za manjše oprsje. Za seksi pariške balkončke, bi rekel dragi. Spomnim se, da je set zatlačen globoko v omari spalnice. Ne, ne bo šlo…
Mogoče bi pa kaj spekla?

16:14, Travniki, nekaj km iz mesta…
Dragi me dreza: »Zakaj pa hodiš na sprehod s košarico? Velikonočni so že mimo.«
»Zato, ker še nisem kupila cekarja,« se branim »v nahrbtniku se pa vse spešta.« Dragi se smeji in vem, kaj si misli – kot, da je cekar kaj boljša varianta. Ampak se ne dam. Trdno stisnem pleteni ročaj. Košarica med drugim vsebuje kruhke, ki sem jih spekla zjutraj.
»Pa si zamišljaj, da gremo na mini piknik.« še rečem. Nato hodim vse do reke, kjer se utaborim na skali. Izvlečem prvi kruhek in med grizljanjem gledam Pipi, kako nori po vodi. Melkijada gleda mene.
Tako nam dan počasi mineva v soncu.

Prednosti

2010-04-09T08:14:00.012+02:00

Saša:"Poglej! A. piše, da bo mogoče rajši izbrala Madžarsko vižlo namesto Dalmatinca. "
Pipi:"Kaj?! Zakaj pa rajši vižlo?! A vidiš! To je sigurno zato, ker še ni mene spoznala! "
Saša:"Ja ta bo. Če bo tebe spoznala, potem dalmatinci 100% odpadejo. Vižle so zelo lepe. Sploh pa so dobri lovski psi. Sigurno ti znajo raco prinesti. Kaj pa ti znaš prinesti?"
Pipi: "Gasilca!"

vir:http://www.flickr.com/photos/24055760@N08/2360362138/sizes/m/in/photostream/

Aprilsko: prepirčkanje

2010-04-08T18:10:00.000+02:00

Dragi: »Danes sem bil pa pri M.«
Jaz: »A ja? In, kako zgleda njegovo stanovanje?«
Dragi: »Ne vem, najbrž dobro.«
Jaz: »Kako, ne veš?! A nisi rekel, da si bil pri njemu?«
Dragi: »Ja.«

Jaz: »Ja no, … a pa nisi nič pogledal okoli sebe?«

Dragi: »Ma ja! Kaj misliš, da sem bil tam zato, da bi gledal, če mu fengšui teče skozi hodnik.

Jaz: Pismo, si zoprn. Samo zanima me… Itak pa TI SPLOH NIMAŠ POJMA, KAJ JE FENG SHUI!

PS: ... da smo si na jasnem - tudi sama nisem ne vem kakšen poznavalec Feng shuija. :)

Nori razlogi

2010-04-07T10:44:00.020+02:00

Kmalu bo tri leta, od kar so me tipali in punktirali bulico. Glede na to, da imamo raka v družini sem v tistih tednih zagnala rahlo paniko.

Takrat je bila moja mami že deset let »cancer survivor«, ozdravljena in nihče ni več pričakoval, da se bo njen rak ponovil. Niti zdravniki. A je kasneje prišel, neustavljiv, neuničljiv...
Z mamino smrtjo se je moje dojemanje te bolezni spet spremenilo.

No, da ne bom zašla - v tistih tednih, ko sem čakala na svoje izvide, se mi je marsikaj podilo po glavi. Ena misel je bila še posebej blesava in otročja. Kar naprej sem razmišljala:
»Umrla bom, pa nikoli nisem zares imela svojega psa.«
Vem, trapasto in neodgovorno. Sploh, ker smo že imeli Melkijado. Res nisem znala razložiti zakaj ravno ta želja.
»Hočem psa, ker potem bom morala nujno skrbeti zanj in ne bom imela časa umret.«
Zdaj vem, da stvari ne gredo tako.

Mami mi je takrat rekla: »Če boš slučajno res morala na operacijo in kemoterapijo, ti ga bom tiste dni jaz popazila. Samo potem boš morala pa spet ti.«
»OK.«
In med tem, ko sem čakala na izvide je k meni domov pricapljala Pipi. Najprej me je pošteno oblajala. Nato sem ji morala dva dni bolhe pobirati s kožuščka, pol leta brisati lužice,… :)
Te dni Pipi praznuje svoj tretji rojstni dan in zdi se mi, da je že celo življenje mimo, odkar je prišla.

Na slikah zgoraj je malce slabe volje, ker je že težko čakala, da bo šla na sprehod.
Pipi, vse najboljše!

Velikonočni prazniki

2010-04-05T07:53:00.012+02:00

Ne vem, zakaj mi nikoli ne uspe barvanje pirhov s čebulnimi olupki. Že drugo leto zapored sem morala naknadno šprintat' v trgovino po barvo za jajca.
Za razliko od pirhov mi je uspelo narediti prt. Malo bolj kičast je ampak meni je lušten.

Seveda mi na kraj pameti ne pade, da bi ga zlikala. Ne, ne... saj se bo sam poravnal, jaz bom pa tako prišparala na elektriki. ;)

Lepo se imejte!

Baje je vse v ravnotežju (drugič)

2010-04-02T05:38:00.002+02:00

Pipi: Melkijada, a misliš, da je Saša to žogo za naju prinesla? A je to moja igrača?
Melkijada: Neee, to je stol! Za njo, da bo imela kje za sedet.
Pipi: Melkijada, a misliš, da si bo potem tudi kaj namesto kavča prinesla?
Melkijada: Ja, če bo hotela kje sedet,…

Baje je vse v ravnotežju

2010-04-01T19:44:00.006+02:00

Landscape

2010-03-25T07:24:00.003+01:00

Potičkarski blef

2010-03-22T06:22:00.008+01:00

Resnica je, da sem jo prejšnji teden že naredila in ne kupila. :) To pa zato, ker imamo trenutno cel mesec vsako nedeljo po en praznik, obletnico,... Tako zdaj potička čaka v skrinji.
Ni najlepša, je pa moja... ;)

Morning fashion - jutranka

2010-03-18T06:55:00.009+01:00

Moja jutranja garderoba je vedno bizarna. A še posebej te dni, ko je dragi zmanjšal gretje in je zjutraj brrr… mrzlo.
Kljub temu bi leta nazaj požela odločno neodobravanje pri Centralnem zavodu za napredek gospodinjstva.

Namreč, zapisano je:

Vir: Krojenje in šivanje, Centralni zavod za napredek gospodinjstva

Jaz pa sem sicer umita, a hlastno oblečena, nepočesana, počečkana, prisiljena v barvah. Le kakšen vtis bo dragi odnesel s seboj?! ;)

Vikend 2/2: Predpriprave na spomladansko čiščenje

2010-03-15T05:28:00.000+01:00

Na telefonu s kolegico...

Vikend 1/2: Ptička!

2010-03-15T03:44:00.000+01:00

Če kdo misli, da sta cucka že leta vnaprej trenirala in se pripravljala za to postavitev na sliki, se seveda moti.
Kako torej narediti dobro fotko s psi?

Preprosto – ubrišeš čez korenine. To ju bo definitivno pripravilo do tega, da dvigneta glavi. Seveda moraš imeti pri tem vklopljeno funkcijo za športno fotografiranje ter zraven glasno zakolnit.
In ko te dragi potem vpraša, če še nisi slišala za gorske čevlje, idiotsko odvrneš: »Ja, a niso Alpino že zaprli?

IF: Subterranean [podzemeljski]
Za to besedo se je pa že kar hudič spomnit kakšno idejo. :)

Dan po mučenikih

2010-03-11T06:30:00.001+01:00

Ta trenutek moj dragi po vsej verjetnosti pije kapučino nekje v milijonskem mestu in opazuje dolgonoge Svetlane, ki hitijo mimo njega. Da se razume - vse v časovnem okviru službe in povsem mučeniško.
Saj mu ne zamerim. Ne, ne. To bi počela tudi sama, le da bi opazovala z vidika ocenjevalke, samooklicane modne gurujke, nevoščljivke, … V glavnem skozi oči ženske.
Namesto tega sedim doma in ob kavi listam po zadnji številki modne revije za ženske.
Zakaj sem jo sploh kupila, ne vem. Najbrž bo krivo spomladansko sonce, ki je prejšnji dan osvetlilo najino nastlano gnezdo, zaprašene kožuharske plašče*, oguljene torbice ter kričalo: »Svinjak!«
Pa sem namesto pospravljanja rajši pobegnila v bližnji šoping center, kjer sem se potuhnjeno klatila vse do sončnega zahoda.
Domov sem prišla z novo cunjico in seveda to revijo, za katero ugotavljam, da se po dveh letih odkar sem jo zadnjič kupila, ni prav veliko spremenila. Mogoče kakšna reklama več, darilnih vzorčkov manj - nič pretresljivega.
Kljub temu je užitek listati po straneh in razmišljati: »Bi mi tole pasalo? Kaj, če bi se postrigla na kratko tako kot ona? Ne? Preveč drastično? Bi mogoče vsaj zamenjala senčilo,..«
Za moje sanjarjenje pa pravzaprav ni kriva revija. Krivo je tisto sonce, ki je očitno prepodilo zimskega jetija iz mene in sedaj kljub slabemu vremenu razmišljam o lahkih rožnatih oblekah, sandalih s trakci, svilnatih šalih,…

zaprašeni kožuharski plašči* - a se meni samo zdi, a od snega res ostane črna svinjarija na bundi?

Image by/Vir slike zgoraj: i/jk lolz

Hiške, pa praznik, IF...

2010-03-08T06:45:00.010+01:00

Na gsm-ju s prijateljico...

Resnica je, da mi prinese kakšno rožo, če se le spomni. ;) Pa saj to sploh ni pomembno, a ne?

---

Ta vikend me je zopet zamikalo šivati, vendar nisem imela prav nobene ideje, česa naj se lotim. Seveda, najbolj praktično bi bilo, če bi si zarobila tiste kavbojke, ki že pol leta čakajo v omari. Ali zožila kakšno krilo. (Na žalost pri meni širjenja ni in ni. :) )

Na koncu sem se odločila za čisto majcen projekt - dišeče hiške, napolnjene s sivko. Naredila sem jih sicer več, a slika je nastala le ena.

Pri IF je tokrat izziv beseda BRAVE. In moja slika je:

Tako, to je vse. Res, da je vsega po malem in počutim se kot žongler, ki ima v zraku eno žogico preveč. Ne vem, kako vam uspe ustvarjat, blogat, sodelovat na forumih, facebooku, raznih društvih ?! ... zame je to enostavno preveč ;)

Pasji utrinki

2010-03-06T07:32:00.011+01:00

Nekdo me je spomnil na to, kako resnično super je, če so tvoji psi zdravi.

Zgoraj: Pipi s kamnom v gobcu trenira hitrostni pobeg - za takrat, ko bo v gobcu držala kaj bolj sočnega. Dejmo Pipi, vaja dela mojstra!

Spodaj: Pipi s kolegico, ki jo Melkijada nikakor ne prenese in zanjo zahteva določene ukrepe - vsaj prepoved približevanja na 100m.
Kakor vidite, se kolegica požvižga na prepoved.

Andreja upam, da kmalu najdeš svojega psička.

Tulipani

2010-03-02T18:04:00.006+01:00

Zakaj sem se spravila s pasteli nad škatlico? Mogoče zato, ker rajši packam s prsti namesto s čopiči?
Ne vem, ampak ko sem končala sem ugotovila, da nimam nobenega utrjevalca in je morala škatlica počakati, da sem kupila še akrilni lak. Zdaj je prah pastelov fiksiran in škatlico lahko uporabljam.

Kaj bo škatlica skrivala? Pojma nimam. :)

Obisk Pehtice

2010-03-01T05:04:00.001+01:00

Sem že povedala, kako fletno je za koga kaj ustvariti? Posebej, če je potem tisti zadovoljen. Tako sem se te dni ukvarjala z dizajnom nalepk za kremce, ki jih v svojem labu pričara draga »Pehtica«.

…14 dni nazaj, pri meni doma…

Jaz: »Ti, kdaj boš spet naredila kakšno serijo krem? Moja koža je čist preč.«
Pehtica z izostrenim farmacevtskim očesom pobližje pogleda moja izsušena lica: »Ja, lahko ti pripravim nekaj.«
Jaz, s precejšno mero dramatičnosti: »Pa poglej kakšne roke imam. Letošnja zima je res brutalna.«
Zborček Pehtičinega pomladka: »Mami, poglej koliko barvic ima teta Saša?«
Pehtica, med ogledovanjem mojih rok: »Ja veliko.«
Zborček Pehtičinega pomladka: »Teta Saša, zakaj imaš toliko barvic?
Jaz: »Zato ker veliko rišem in hočem, da so slike lepe.«
Zborček Pehtičinega pomladka: »Ja ampak jaz tudi veliko rišem, pa ne rabim toliko barvic. Pa so moje risbe vseeno najlepše, a ne mami?«

Pehtica: »Seveda so,« nato meni »ja, ti bom pripravila kremo za roke na osnovi ognjiča.«
Jaz z olajšanjem: »Thanks, zlata si.«
Nato sva še malo klepetali in se zmenili, da ji zrišem kakšen design za nalepko.

Dva dni nazaj mi je Pehtica prinesla nekaj negovalnih krem in sedaj se že veselo mažem. :) Ona pa je odšla prav tako vesela in težja za nekaj kilobajtov na usb ključku.

[ nov izgled je približno takšen ]

IN ZAKAJ VAM TO SPLOH PRAVIM? Ker imam eno kremo podvojeno in vam jo odstopim(podarim). Tisto, ki ima med drugim dosti ognjiča. Če jo katera potrebuje za svoje roke, mi lahko pošlje mail na sasa@crazyozone.com, ali pusti komentar .

Pehtica hvala!