Volkovi v naravi živijo do 10 let, v ujetništvu pa do 16.

Včeraj sem gledala film posnet po resničnih dogodkih, o iskanju svobode in resnične sreče, ki jo je junak, 2o-letnik, odličen študent iskal v lepotah narave. Njegov cilj je bil zapustiti materialni svet, oditi na Aljasko in preživeti zimo v naravi, daleč od ljudi. Na tej poti se je marsikaj naučil – o preživetju, vseh obrazih narave in o krhkem ravnovesju resnične sreče. Ob gledanju sem se spomnila na tiste izjave, ki jih včasih slišim, ko govorijo o življenjskih dobah živali v divjini, ki so zaradi bitke po preživetju veliko krajše, kot v ujetništvu. Pa tudi na tiste ljudi, ki so živeli kratko, a intenzivno (nekateri bi rekli noro, nespametno). V hrepenenju po polnem življenju so svoje želje nenehno postavljali pred dolgim varnim bivanjem. Takega človeka sem imela priložnost spremljati iz prve vrste in ko se spomnim na tisti širok sproščen nasmeh in oči polne življenja, se mi kvantiteta zdi bedna in prazna. Potem je pa treba tvegati... in se spet ustrašim življenja.
Film se imenuje Into the Wild. Isti naslov ima knjiga, napisal pa jo je Jon Krakauer.