RIBNIK

Včasih opazujem ljudi in si zamišljam njihove zgodbe...

Z očmi uprtimi v nebo jo je nezadržno odnašalo proč. Drsela je z blazine, mimo šopastih zaplat trave, proč od domačega vrta, kjer je v vozičku spala njena hčerka in kjer se je igral njen sin. Skupaj z vetrom se je dvigala skozi vrtinec zelenih krošenj v modrino neba.
»Mami, a je to ribnik?«
»Maami.«
»Ja,« je rekla. »Ribnik je to.« Omotična in zaslepljena od sonca se je dvignila v sedeč položaj in z mežikanjem skušala iz sence izluščiti drobno dečkovo postavo. Premaknila se je k robu blazine in nehote ujela žarek svetlobe. ki se je razlil po njenih dolgih rjavih laseh. Z roko si zakrila oči in zaklicala: »Ne hodi preblizu.«
Deček je stopil nazaj, a le za korak. Še vedno je strmel v gladino ribnika in si na vsake toliko časa potisnil nazaj pramen las, ki mu je silil na oči. Imel je veliko svetlejše lase od ženske in na soncu so se bleščali, kot razbeljena krogla. Nič manj žareča ni bila njegova rdeča majica, ki je bila vsaj za številko prevelika. Kratki rokavi so mu prekrivali komolce ter se zatikali v veje ko se je odpravil po poti mimo ribeza. Vendar se jim je uspešno izognil. Nagnil se je naprej in skušal odmakniti šop zelene perjanke, ki je zakrivala stoječo vodo.
»Kaj sem rekla,« je ponovila z glasnejšim tonom, »ne hodi preblizu in ne dotikaj se vode, ker je umazana.«
»A v njem živijo ribice?«
»Ja, ribice živijo v njem.«
»A so to zlate ribice?«
»Ja, zlate ribice so.«
»A so zlate ribice tudi umazane?«
Na to vprašanje deček ni dobil odgovora, kajti ženska je vstala. Pogladila si je karirasto krilo, potisnila stopala v sandale in se odpravila k vozičku. Odgrnila je mrežasto tkanino in z zadrževanim dihom opazovala spečo deklico.
»Kaj pa polžki? Mami, a polžki tudi živijo v ribniku?« Deček je sedaj stal poleg ženske in jo cukal za mezinec.
»Psst, zbudil boš sestro.« je rekla in izvlekla prst iz njegovega oprijema. »Ja, polžki tudi.«
Prekrila je voziček s tkanino in dečka prijela za ramo ter ga odpeljala k blazini.
»Tukaj se lepo igraj.«
»A boš ti tudi tukaj.«
»Bom.«
Sezula je sandale, sedla na blazino ter iz torbe izvlekla telefon. Položila ga je v naročje, nato pa ga zopet prijela in z njim nekajkrat zamahnila pod brado, kot da bi v rokah držala razprto pahljačo kart. Pri tem je njen obraz postal zamišljen in deček jo je radovedno opazoval. Sedel je poleg nje in se zamotil z odpiranjem in zapiranjem vrat plastičnega avtomobilčka.
Ženska ga ni pogledala. Bila je zatopljena v telefon, ki ga je sprva obračala v dlani, nato pa ga raztreseno ponesla k ustom. Šele ko se je z njim dotaknila spodnje ustnice, se je spet zbrala. Začela je tipkati po številčnici. Na zaslonu se je prikazal znak za pošto in vtipkala je nekaj besed ter poslala sporočilo. Nato se je obrnila in veselo požgečkala dečka.
»Kaj je ljubček, bi se igrala skrivalnice?
»Ja!« V igrivem navdušenju nista opazila, da se jima nekdo približuje. Bil je visok temnolas moški, oblečen v bele kavbojke in sivo srajco, čez pas pa mu je visela usnjena torba. Stopal je počasi in pogledoval k vozičku. Ko je bil že preko polovice vrta, ju je pozdravil.
»Oči!« Deček mu je stekel v objem. Nekaj časa sta se vrtela in moški ga je smeje dvignil visoko v zrak nato pa ga je spustil na tla in zadihan sedel poleg ženske.
»Morala bom iti v trgovino« je rekla ženska.
»Gremo vsi skupaj?«
Segla je po torbi in jo brez posebnega razloga odprla ter nato spet zaprla. »Ne, rajši bi šla sama, ker bom tako hitrejša.«
»Oči, a bova naredila ladjico, da jo bova potem dala v ribnik?« Moški je pogledal dečka, ki je tekel proti ribniku in zaklical:»Pridi nazaj! Jo bova tukaj naredila, pa jo potem nesla v ribnik.« Obrnil se je proti ženski: »Imaš kakšen list papirja?«
Odprla je v torbo, izvlekla notesnik in iztrgala list papirja.
»Na.«
»Dej,… gremo raje skupaj, pa te mi trije počakamo pred trgovino.« je rekel moški in vzel papir.
Ženska je potisnila notesnik nazaj v torbo, nato pa še nekaj časa s sklonjeno glavo strmela vanjo. Lasje so ji pri tem uhajali naprej in ji hiteli zakrivati obraz. Moški je prepogibal list papirja v trikotnike in kvadrate.
»Prav,« je rekla čez čas.
»Ne! Oči jaz bi se igral tukaj s tabo.« Deček je zdaj stal pred njima.
»Ne vpij. Izvoli ladjo.« Moški je prijel dečkovo dlan in vanjo položil belo skulpturo.
»Samo po stekleničko čaja skočim,« je rekla ženska in pograbila torbo, vstala ter se s hitrimi koraki odpravila mimo dreves do peščene potke, ki je vodila do hiše. Tudi moški je vstal. Popravil si je srajco in se obrnil proti ženski. Opazoval je, kako se je z naglico oddaljevala od njega in spremljal valovanje njenih rjavih las ter poskakovanje karirastega krila, ob katerega je ritmično udarjala torba. Zamaknjen v misli ni slišal dečka, ki je previdno, da se ne bi zapletel v veje ribeza, stopal proti ribniku. Pri tem je držal roko daleč od sebe in iztegoval dlan s katero je podpiral tisto malo teže, ki jo je premogla papirnata ladja. Ta se je trepetajoče pozibavala ter skušala uiti globinam ribnika.