V NAČRTU SONCE

Zadnje tedne vse svoje načrte potiskam na majhne časovne koščke sončnih dni. En izmed takih je bil ta vikend.
Na listku - pranje odej, sesanje avta, knjižnica, shopping, piknik z B, sajenje kitajskega zelja, radiča, plavanje, Krvavec, večer v Ljubljani,…

Pa je v petek kuhinjska ura odbila tri in listek je prekril velik pladenj, obtežen s skodelicami, ki so čakale na kavo.
»Kje hudiča imam sladkor,« sem se jezila nase, med tem ko se je rjava brozga dvigovala v penah.
Dve minuti za tem, sem že nerodno stopala po razgretem dvoriščnem pesku in žvenketala s skodelicami vse do mize pod hruško. Delavca sta ravno prijela za usnjene rokavice, a sta se pustila pregovoriti. Vonj kave se je razširil in spodbudil pogovor, ki je zakrožil od politikov, ki imajo pri petinšestdesetih letih več energije, kot jo sama premorem na tak lep sončen dan, do slovenske smreke, ki so jo k nam hodili kupovat Italijani.
»Za violine. Pa ne katerekoli. Imeti mora ravno prav razporejene letnice zaradi zvoka.«
Nad našimi glavami je zašumelo in skozi desetmetrsko krošnjo je zletela trda hruška. Kljub velikanski rdeči mareli, ki nas je varovala, sem stisnila ramena. Psa sta iz sence planila na padli sadež. Pipi je bila hitrejša. S polnim gobcem se je zadovoljno odpravila na sončni del vrta, Melkijada pa se je v počasnem krogu obrnila nazaj k mizi in mi potisnila glavo v naročje.
»Kaj pa jesen? Za kaj je pa ta dober?« sem vprašala.
Starejši so se nasmehnili in en je rekel: »Za smučke.«
Pogovor se je obrnil v obujanje spominov. Kako so včasih nad brbotajočim kotlom smučke izdelovali sami, pa kako so jih vsako pomlad napeli, da se niso zvile do jeseni. Lepi spomini in nisem si mogla kaj, da ne bi začutila rahlo željo po tej izkušnji.
Pri zadnjih požirkih so se naše misli spet preusmerile na sedanjost in vsi smo se strinjali, da bo lesena hišica fantastična in kar malce prenobl za lopo. Vsekakor ne taka, da se bo podrla v dveh letih, tako kot tista ograja kupljena v trgovskem centru.
Delavca sta si počasi spet nataknila rokavice in se odpravila k nastajajoči lopi, jaz pa sem nagrmadila prazne skodelice na pladenj in v mislih predelovala informacije, kot je:
»Posekaj lesko točno na tisti dan v koledarju in boš imela mir. Le čakaj, frajla košata...«

Koliko sem do danes odkljukala stvari na listku? Ja, baje imam še extra dan. :)