Dnevnik koklje na obali

23.jun.2011, nekje med gorami
Ura je 5:23 in dan se je začel s silovito nevihto. Dragi se je zbudil, mrmral nekaj o strešnem oknu na hišamobilu, nato pa se na pol zbujen odmajal na dvorišče. Cucki sta mu z vso pasjo vdanostjo sledili do vhodnih vrat ;) sama pa sem čisto po kokljasto čepela v najinem gnezdu, srkala jutranjo kavo in kokodakala, da pa mogoče ni pametno silit v takem na morje…

24.jun.2011, 100m od morja
11:26 – Vse parcele okoli najine imajo kakšen borovček, pod katerim prijetno pihlja. Midva pa le pogled na ohlajene sosede. Počutim se kot Angleški pacient, ki zgublja bitko s soncem. Pa sploh še ni priplezalo na vrh! Umiram…

25.jun.2011
Natlačena med pavšalci, sem nehote primorana poslušati vsako pridušeno klepetanje in v teh treh dneh sem si zapomnila že vsa imena vseh sosedov moškega spola. Ženske pa se čisto vse po vrsti imenujejo »Ej« ali »Dej«. Zanimivo, kako gre moškim ženino ime težje iz ust. Sonce še vedno pripeka in zaradi skuhanih možganov se mi je že dvakrat zgodilo, da sem hotela na plažo v spodnjicah namesto v kopalkah.
Psa vse to presenetljivo dobro prenašata.

26.jun.2011
Po nekaj stilskih preobrazbah je hišamobil končno optimalno zabarikadirana pred soncem. Sicer sem sedaj ostala praktično brez brisač ampak pri Barakarskemnaselju Magazine bi mi sigurno podelili kakšno nagrado za presenetljivo stajliš design.
Za piko na i je Dragi, ki ga blazno skrbi za mojo varnost, na kline okoli tende nataknil prazne pločevinke piva.

27.jun.2011
Škoda, da te ni… mislim že zaradi turističnih delavcev pa rib, ki bodo danes ostale brez kruha. Saj vem – naj me z vso srčnostjo in toplino objame in poljubi meduza.
tvoja Ej