»Pet sardel, prosim.«

Te dni spet zabavam bližnjega prodajalca rib s svojim jedilnikom za eno osebo. Vsakič, ko mu že v nevemkatero zagotavljam, da bo to RES dovolj in da ne potrebujem pol kile rib, se spomnim na tisti film »Must love dogs«, ko ženska objokuje svojo usodo, ker mora kupovati samo en piščančji bedrc, ki ga potem žuli doma nad pultom.

Ampak to ni moja zgodba. Meni se pač lušta jesti ribe. Z družbo, ali brez nje. Poleg tega ne morem pozabit na tiste tri sipe, ki čepijo v hladilni skrinji. »Da jih ne boš brez mene pripravila,« me na vsake toliko časa opomni Dragi.
Zaenkrat jih še nisem, sem si pa prejšnji dan kupila nekaj sardel. Baje jih bolj pogumni in gurmanski jejo kar neočiščene.
Pri meni je zavest, da bom jedla ribja črevca, premagala lenobo in z majhnim nožkom sem se spravila nad pet srebrnih nesrečnic, ki so oluskane čakale na krožniku. Čez par minut so že zacvrčale na pekaču in po kuhinji je zadišalo. Psa, ki kot vedno tičita v bližini, sta se iz stanja »pozor« premestila v »voljno na mestu«, kot da bi vedela, da se naslednjih par minut ne bom približala ribam.

Sedla sem za računalnik in malce pregledala fotografije, ki sva jih posnela na morju. Ni jih veliko, ker sem kar naprej pozabljala fotoaparat. Npr. lahko bi slikala šope tankih špargljev, ki so jih iz gozda prinašali domačini ter jih za nekaj evrov ponujali mimoidočim ob cesti. Poleg tega si ob cesti lahko kupil še oljčno olje, tartufe in vino. Zelo malo stojnic je ponujalo kaj drugega, a tudi turistov ni bilo dosti.

»Kako lahko pavšalci kar pol leta ostanejo tukaj? A nimajo služb?« sem z zavistjo spraševala Dragija, ko sva v kampu opazovala cele ekipe, ki so postavljale… …pravzaprav vse, kar se sploh da postavit okoli prikolic. Ah, srečkoti…
Kadar nisem zasanjano zrla v življenja pavšalcev, sem se v glavnem trudila čim bolj izkoristiti svoje mini počitnice. Zjutraj - dve uri za kavo s sončnim vzhodom, nato ribolov.
»Bi rada videla, kako se očisti?« se je ponudil ribič.
»Ja,« sem prikimala. Ribč se je sklonil in iz črne luže potegnil sipo.
Spremljala sem hitre poteze ter se čudila »Nisem vedela, da imajo sipe tak kljun.«
»Ja, zna kar fino ugriznit, če jo narobe primeš.«Kmalu je od utripajočega mehkužca ostalo le še nekaj mesa in lovke, mene pa je začelo črvičit v želodcu. Malo od mešanih občutkov, malo pa zaradi lakote.



Kosila sva si privoščila na terasi restavracije, ali pa zunaj na parceli, a vedno ob pogledu na morje in ob šibki/zmerni burji, kar naju ni preveč motilo, saj je vmes tako žgalo sonce, da sva kljub faktorju 20 prišla domov nekaj odtenkov temnejša.



Popoldneve sva izkoristila za potepanja med bližnjimi vinogradi. Ti so se razprostirali vse tja do majhne vasice z ozkimi ulicami, kjer ti pogled radovedno uhaja navzgor, na pročelja kraških hiš.
»Vidi dalmatinke« ali pa »ali ju lahko pobožam?« nas je na vsake toliko časa ustavil kakšen pasjeljubec. Psa sta mirno prenašala vsakega, ki ju je želel pobožati, celo gručico navdušenih otrok, ki so ju obkolili na mestnem trgu. Najbrž sta bili že čisto preč od utrujenosti, saj je zadnji dan Melkijada začela štrajkati zaradi pomanjkanja spanca in se je ni več dalo zvabiti na plažo. Očitno je bil res čas, da se vrnemo domov. Konec koncev sva iz načrtovanih treh dni, počitnice podaljšala kar na deset. ;)