RIBNIK

Včasih opazujem ljudi in si zamišljam njihove zgodbe...

Z očmi uprtimi v nebo jo je nezadržno odnašalo proč. Drsela je z blazine, mimo šopastih zaplat trave, proč od domačega vrta, kjer je v vozičku spala njena hčerka in kjer se je igral njen sin. Skupaj z vetrom se je dvigala skozi vrtinec zelenih krošenj v modrino neba.
»Mami, a je to ribnik?«
»Maami.«
»Ja,« je rekla. »Ribnik je to.« Omotična in zaslepljena od sonca se je dvignila v sedeč položaj in z mežikanjem skušala iz sence izluščiti drobno dečkovo postavo. Premaknila se je k robu blazine in nehote ujela žarek svetlobe. ki se je razlil po njenih dolgih rjavih laseh. Z roko si zakrila oči in zaklicala: »Ne hodi preblizu.«
Deček je stopil nazaj, a le za korak. Še vedno je strmel v gladino ribnika in si na vsake toliko časa potisnil nazaj pramen las, ki mu je silil na oči. Imel je veliko svetlejše lase od ženske in na soncu so se bleščali, kot razbeljena krogla. Nič manj žareča ni bila njegova rdeča majica, ki je bila vsaj za številko prevelika. Kratki rokavi so mu prekrivali komolce ter se zatikali v veje ko se je odpravil po poti mimo ribeza. Vendar se jim je uspešno izognil. Nagnil se je naprej in skušal odmakniti šop zelene perjanke, ki je zakrivala stoječo vodo.
»Kaj sem rekla,« je ponovila z glasnejšim tonom, »ne hodi preblizu in ne dotikaj se vode, ker je umazana.«
»A v njem živijo ribice?«
»Ja, ribice živijo v njem.«
»A so to zlate ribice?«
»Ja, zlate ribice so.«
»A so zlate ribice tudi umazane?«
Na to vprašanje deček ni dobil odgovora, kajti ženska je vstala. Pogladila si je karirasto krilo, potisnila stopala v sandale in se odpravila k vozičku. Odgrnila je mrežasto tkanino in z zadrževanim dihom opazovala spečo deklico.
»Kaj pa polžki? Mami, a polžki tudi živijo v ribniku?« Deček je sedaj stal poleg ženske in jo cukal za mezinec.
»Psst, zbudil boš sestro.« je rekla in izvlekla prst iz njegovega oprijema. »Ja, polžki tudi.«
Prekrila je voziček s tkanino in dečka prijela za ramo ter ga odpeljala k blazini.
»Tukaj se lepo igraj.«
»A boš ti tudi tukaj.«
»Bom.«
Sezula je sandale, sedla na blazino ter iz torbe izvlekla telefon. Položila ga je v naročje, nato pa ga zopet prijela in z njim nekajkrat zamahnila pod brado, kot da bi v rokah držala razprto pahljačo kart. Pri tem je njen obraz postal zamišljen in deček jo je radovedno opazoval. Sedel je poleg nje in se zamotil z odpiranjem in zapiranjem vrat plastičnega avtomobilčka.
Ženska ga ni pogledala. Bila je zatopljena v telefon, ki ga je sprva obračala v dlani, nato pa ga raztreseno ponesla k ustom. Šele ko se je z njim dotaknila spodnje ustnice, se je spet zbrala. Začela je tipkati po številčnici. Na zaslonu se je prikazal znak za pošto in vtipkala je nekaj besed ter poslala sporočilo. Nato se je obrnila in veselo požgečkala dečka.
»Kaj je ljubček, bi se igrala skrivalnice?
»Ja!« V igrivem navdušenju nista opazila, da se jima nekdo približuje. Bil je visok temnolas moški, oblečen v bele kavbojke in sivo srajco, čez pas pa mu je visela usnjena torba. Stopal je počasi in pogledoval k vozičku. Ko je bil že preko polovice vrta, ju je pozdravil.
»Oči!« Deček mu je stekel v objem. Nekaj časa sta se vrtela in moški ga je smeje dvignil visoko v zrak nato pa ga je spustil na tla in zadihan sedel poleg ženske.
»Morala bom iti v trgovino« je rekla ženska.
»Gremo vsi skupaj?«
Segla je po torbi in jo brez posebnega razloga odprla ter nato spet zaprla. »Ne, rajši bi šla sama, ker bom tako hitrejša.«
»Oči, a bova naredila ladjico, da jo bova potem dala v ribnik?« Moški je pogledal dečka, ki je tekel proti ribniku in zaklical:»Pridi nazaj! Jo bova tukaj naredila, pa jo potem nesla v ribnik.« Obrnil se je proti ženski: »Imaš kakšen list papirja?«
Odprla je v torbo, izvlekla notesnik in iztrgala list papirja.
»Na.«
»Dej,… gremo raje skupaj, pa te mi trije počakamo pred trgovino.« je rekel moški in vzel papir.
Ženska je potisnila notesnik nazaj v torbo, nato pa še nekaj časa s sklonjeno glavo strmela vanjo. Lasje so ji pri tem uhajali naprej in ji hiteli zakrivati obraz. Moški je prepogibal list papirja v trikotnike in kvadrate.
»Prav,« je rekla čez čas.
»Ne! Oči jaz bi se igral tukaj s tabo.« Deček je zdaj stal pred njima.
»Ne vpij. Izvoli ladjo.« Moški je prijel dečkovo dlan in vanjo položil belo skulpturo.
»Samo po stekleničko čaja skočim,« je rekla ženska in pograbila torbo, vstala ter se s hitrimi koraki odpravila mimo dreves do peščene potke, ki je vodila do hiše. Tudi moški je vstal. Popravil si je srajco in se obrnil proti ženski. Opazoval je, kako se je z naglico oddaljevala od njega in spremljal valovanje njenih rjavih las ter poskakovanje karirastega krila, ob katerega je ritmično udarjala torba. Zamaknjen v misli ni slišal dečka, ki je previdno, da se ne bi zapletel v veje ribeza, stopal proti ribniku. Pri tem je držal roko daleč od sebe in iztegoval dlan s katero je podpiral tisto malo teže, ki jo je premogla papirnata ladja. Ta se je trepetajoče pozibavala ter skušala uiti globinam ribnika.

Volkovi v naravi živijo do 10 let, v ujetništvu pa do 16.

Včeraj sem gledala film posnet po resničnih dogodkih, o iskanju svobode in resnične sreče, ki jo je junak, 2o-letnik, odličen študent iskal v lepotah narave. Njegov cilj je bil zapustiti materialni svet, oditi na Aljasko in preživeti zimo v naravi, daleč od ljudi. Na tej poti se je marsikaj naučil – o preživetju, vseh obrazih narave in o krhkem ravnovesju resnične sreče. Ob gledanju sem se spomnila na tiste izjave, ki jih včasih slišim, ko govorijo o življenjskih dobah živali v divjini, ki so zaradi bitke po preživetju veliko krajše, kot v ujetništvu. Pa tudi na tiste ljudi, ki so živeli kratko, a intenzivno (nekateri bi rekli noro, nespametno). V hrepenenju po polnem življenju so svoje želje nenehno postavljali pred dolgim varnim bivanjem. Takega človeka sem imela priložnost spremljati iz prve vrste in ko se spomnim na tisti širok sproščen nasmeh in oči polne življenja, se mi kvantiteta zdi bedna in prazna. Potem je pa treba tvegati... in se spet ustrašim življenja.
Film se imenuje Into the Wild. Isti naslov ima knjiga, napisal pa jo je Jon Krakauer.

V NAČRTU SONCE

Zadnje tedne vse svoje načrte potiskam na majhne časovne koščke sončnih dni. En izmed takih je bil ta vikend.
Na listku - pranje odej, sesanje avta, knjižnica, shopping, piknik z B, sajenje kitajskega zelja, radiča, plavanje, Krvavec, večer v Ljubljani,…

Pa je v petek kuhinjska ura odbila tri in listek je prekril velik pladenj, obtežen s skodelicami, ki so čakale na kavo.
»Kje hudiča imam sladkor,« sem se jezila nase, med tem ko se je rjava brozga dvigovala v penah.
Dve minuti za tem, sem že nerodno stopala po razgretem dvoriščnem pesku in žvenketala s skodelicami vse do mize pod hruško. Delavca sta ravno prijela za usnjene rokavice, a sta se pustila pregovoriti. Vonj kave se je razširil in spodbudil pogovor, ki je zakrožil od politikov, ki imajo pri petinšestdesetih letih več energije, kot jo sama premorem na tak lep sončen dan, do slovenske smreke, ki so jo k nam hodili kupovat Italijani.
»Za violine. Pa ne katerekoli. Imeti mora ravno prav razporejene letnice zaradi zvoka.«
Nad našimi glavami je zašumelo in skozi desetmetrsko krošnjo je zletela trda hruška. Kljub velikanski rdeči mareli, ki nas je varovala, sem stisnila ramena. Psa sta iz sence planila na padli sadež. Pipi je bila hitrejša. S polnim gobcem se je zadovoljno odpravila na sončni del vrta, Melkijada pa se je v počasnem krogu obrnila nazaj k mizi in mi potisnila glavo v naročje.
»Kaj pa jesen? Za kaj je pa ta dober?« sem vprašala.
Starejši so se nasmehnili in en je rekel: »Za smučke.«
Pogovor se je obrnil v obujanje spominov. Kako so včasih nad brbotajočim kotlom smučke izdelovali sami, pa kako so jih vsako pomlad napeli, da se niso zvile do jeseni. Lepi spomini in nisem si mogla kaj, da ne bi začutila rahlo željo po tej izkušnji.
Pri zadnjih požirkih so se naše misli spet preusmerile na sedanjost in vsi smo se strinjali, da bo lesena hišica fantastična in kar malce prenobl za lopo. Vsekakor ne taka, da se bo podrla v dveh letih, tako kot tista ograja kupljena v trgovskem centru.
Delavca sta si počasi spet nataknila rokavice in se odpravila k nastajajoči lopi, jaz pa sem nagrmadila prazne skodelice na pladenj in v mislih predelovala informacije, kot je:
»Posekaj lesko točno na tisti dan v koledarju in boš imela mir. Le čakaj, frajla košata...«

Koliko sem do danes odkljukala stvari na listku? Ja, baje imam še extra dan. :)

Bento, o bento

Še vedno sem trapasta na to hecno pripravo malice. Pa sploh ne vem kaj je na tem, da me tako privlači - ali bo to dejstvo, da nisem fan sendvičev in fast fooda (še nikoli nisem jedla v Mcgostilnah), ali bo držalo da jem z očmi, ali pa sem ena izmed tistih, ki ne mara, da se hrana dotika sosednje? 

 

V posodici so čokoladni krispiji, korenček, špinačni zavitek, redkvice s solato in jagode.

Čvek pri jutranjem kofetu

Potem, ko sem si prebrala članek o desetletni manekenki Thylane Loubry Blondeau* na siol.net, sem malce pobrskala po zgodovini modne industrije in ugotovila, da je praksa najemanja »otrok« za modeling pravzaprav že stara zadeva. Na primer tale gospa na sliki spodaj, ki je letos dopolnila osemdeset let( in še vedno dela kot manekenka) je začela svojo kariero leta 1946 pri petnajstih letih. Za Vogue seveda. V svet mode pa so jo vabili že dve leti prej.

Carmen Dell'Orefice leta 1948 in 2011

 

vir: slika 1

*Thylane je v francoski izdaji revije Vogue pozirala v zapeljivih seksi pozah, naličena z rdečo šminko, kar je že rahlo izprijeno.

Izdelava nakita

Včeraj, pri Alešu sem se spet jezila nase, ker sem tako slab fotograf. Če bi se naučila par osnov, bi vam bi vam lahko pokazala lepše fotografije. Tako bi bolj razumeli moje navdušenje. Ampak saj poznate tisti občutek, ko odkrijete čarobno trgovinico, ki ne ponuja le izdelkov ampak oddaja neko pozitivno energijo in v njej najdete tudi ideje. No, Aleševa »trgovinica« so njegovi kovčki, škatle in škatlice v katere se zapodim kot petletna deklica in ne vem kaj se bolj sveti – pisani kamni ali moje oči. Ko se naužijem vseh barv in oblik, podrezam Aleša, zakaj si že enkrat ne uredi nekega prostora. »Saj bom, saj bom,« se nasmehne.

Kdaj si bo ta fant uredil trgovinico (vsaj na spletu), ne vem. Ampak za vse tiste, ki nakitkate in potrebujete material mi lahko pišete na sasa@crazyozone.com in vam bom posredovala njegovo številko.

Teta Saša, a maš kaj zame?

Vedno sem vesela, ko me obišče biba.

A ko stopi v predsobo, mu najprej težim okoli psov - o tem kaj se sme in kaj ne. Nato mi razkaže vse igrače, ki jih skriva njegov nahrbtnik. Podari mi še kamenček, ki ga je hranil posebej zame in me vpraša, če sem mu kupila igračo.
»Ja-pa-ja-de, saj imaš poln nahrbtnik,« rečem. On mi hiti kazat prazen žepek, jaz pa mu ujamem nogice v copate. Nato ga skoraj utopim v presladkem soku, predenj potisnem tempere in vprašam: »A bova barvala?« Biba je vedno za.

I’m always glad when biba (my nephew) pays me a visit.
But when he comes, first I lecture him about dogs - about what he can do and what is forbidden. Than, he shows me all his toys, hidden in his backpack. He gives me a baby stone, which he picked especially for me and he asks me if I bought him a toy.
"But, you have backpack filled with toys," I say. He hastens to show me one empty pocket, while I catch his little feet into slippers. Then after I almost drowned him in a sugary juice, I draw out my watercolors and ask him, "Shall we color?" Biba always says yes.